Moj očka

Pri nas so zadnje čase popularne knjigice iz zbirke Rad te imam. Prva knjigica iz te zbirke, ki jo je Neja dobila, ima naslov Moj očka. In tole knjigico ji moram najpogosteje brat.

 Govori o malem Veveričku in njegovem očku. Mali Veveriček se preizkuša v različnih stvareh. Skakanje, plezanje, kopanje. Na začetku mu gre super, vendar pa se mu vedno na koncu kje zalomi in obupa. Očka ga tolaži in na koncu predlaga da bi kaj počela skupaj. Zabavata se, vendar pa na koncu mali Veveriček ugotovi da tudi očka ni brez napake in da tudi njemu kdaj spodleti. In zelo pomembnega se počuti, ko lahko on pomaga svojemu očku iz zagate.

Zgodbica je zabavna in hkrati poučna. Poudari to, da tudi odrasli nismo brez napak in da se lahko kdaj zmotimo. Hkrati pa nam sporoči, da je treba vedno znova poskušat, četudi nam kdaj spodleti. 

Tortica, tortica, tortica

Neja obožuje rojstne dneve. Natančneje. Skozi celo leto planira in sanjari, kakšno tortico bo imela. Tortico rada delam sama. Vsako leto nekaj drugega. Lani si je zaželela da bi imela na tortici kamelo in slona. Hmmmm.... Zanimivo za deklico. Prej bi pričakovala da bi imela kakšno princesko, ali pa polžka, ker jih je v tistem času oboževala. Ampak ne. Ona je več kot pol leta govorila o kameli in slonu. Kako pa se naj tega lotim. Nekih ročnih spretnosti nimam. Razen kvačkanja, mi gre ostalo bolj tako tako. Sprva sem mislila živali narisat s čokolado na folijo in ko bi se posušili, bi jo odlepila in pokončno postavila na tortico. Pa mi sama ideja nekako ni bila blizu. Potem sem se pa spomnila na prijateljico, ki sama oblikuje živalice iz tičine mase. Takoj sem jo vprašala, če je pripravljena pomagat in me naučit dela z njo. Tako sem nabavila ves potreben material in se odpeljala k njej na inštrukcije. Bilo je zelo zanimivo in poučno. Kot da bi ustvarjala z plastelinom. Takrat sem našla majhnega otroka v sebi. Predhodno sem na internetu poiskala slikici, kako približno bi kamela in slon izgledala. Na koncu je nastala ena lepa in tudi dobra tortica. Nejin tretji rojstni dan je bil na isti dan kot Anjin krst. Kar pomeni da je tortica morala biti večja. Spet nekaj novega za mene. Dodaten izziv. Letos bi rada Neja imela mavrično torto z Elso in Ano iz Ledenega kraljestva. No bomo videli kaj bo nastalo. In tokrat bom poskusila čisto sama oblikovat tičino maso.

Vrtec

Neja je šla v vrtec pri enajstih mesecih. Še ko je bila dojenček sem vedela da jo bom dala tako zgodaj v vrtec in da kakšna druga oblika varstva ne pride v poštev. Kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev. Prvi dan sem bila z njo na zajtrku, malo sva se igrali z drugimi otroci, spoznavali novo okolico. Drugi dan je bila sama. Imela sem srečo, da sem v vrtcu srečala sošolko iz osnovne šole, katera je tudi pripeljala hči v vrtec in da sva odšli za tisto uro in pol na kavo in klepet. Pomagala mi je prebrodit najtežji dan. Itak sem se pred vrtcom vsaj kakšen teden, ali celo več počutila grozno. Moja mala Neja gre v vrtec. Jaz sem pa grozna mama, ker sem to dopustila. Trudila sem se, vendar mi je bilo zelo hudo. Včasih ponoči sem jokala, ker se nikakor nisem mogla navadit na misel da gre, čeprav samo za pol dneva, ostalo bo pa spet samo moja. Še na prvem skupnem sestanku, sem jokala. No, tale sošolka pa me je sentimentalnosti rešila. Tisto uro in pol kar sem bila z njo na klepetu in kavi, nisem mislila na to da je Neja v tujem okolju z drugimi ljudmi. Nisem mislila na to kako se počuti, ali joka, ali se igra in je že spoznala druge, nove prijatelje. Takrat je obstajala samo sošolka. Ko sem prišla po Nejo, sem videla da je uživala. Seveda me je malo pogrešala. Samo par minutk. Ko pa je videla kako je lepo, da se lahko igra, da imajo takšne igrače, kot jih doma nima, pa se je potolažila, in misel name malo preložila. Za kasneje. Hitro se je navadila na vrtec. Nikoli nisem imela z njo težav. Da bi kričala, jokala, da ne bi hotela v vrtec, da bi se me oklepala okrog vratu, tekala za mano. Vedno je lepo nasmejana šla v igralnico, do njej ljube vzgojiteljice. V njen objem. Sprva sem mislila da bom malo ljubosumna. Tuja ženska objema mojega otroka. Drugo žensko ima moja Neja tudi rada. Ne samo mene. Pa seveda tudi babice in tete. Pa nisem bila nič ljubosumna. Vesela sem bila zaradi tega. Vesela sem bila da je moj otrok tako lepo sprejel nov svet, nov ritem, nove prijatelje in svoji vzgojiteljici. 

Tudi Anjo sem vpisala v vrtec, ker pa je bilo vse zasedeno in niso imeli prostih mest, vrtca žal ni dobila. Še dobro da sem bila na porodniški in sem jo lahko imela doma, ker drugače bi morala iskati alternativo. Bilo mi je hudo, ker je takšen otrok da ima rada da se mu skoz nekaj dogaja. Doma tega ni tako pogosto. Vem da bi uživala v družbi otrok. Vem da bi uživala v samem dogajanju v vrtcu. In ja,...čeprav ni šla pri enajstih mesecih v vrtec, gre zdaj pri osemnajstih mesecih. Mi je kaj hudo? Seveda mi je. Vem pa da ji ne bo nič hudega. Zdaj vem kaj me lahko čaka. Kaj njo lahko čaka.

Da bo pa še malo bolj pestro, smo menjali vrtec. Selimo se v drugo občino in seveda drug vrtec. Za tem mi je noro hudo, ker je vrtec res odločen. Sam učni sistem, vzgojiteljice, lokacija, prostori, to da je bio usmerjen in imajo hrano od bližnjih kmetov, da imajo za poskusit tudi presno hrano, da imajo dan brez mesa, da za rojstni dan ne rabimo ničesar prinest, ker si sami naredijo zabavo na temo, katera je otroku blizu. Vse to bom pogrešala v novem vrtcu. V začetku septembra imamo tako uvajanje na novo z Nejo in z Anjo. Neja pravi da ji ni hudo. Da bo šla do otrok, jih vprašala kako jim je ime in se začela z njimi kar igrat. Kako bo v realnosti pa bomo videli. Imam jo na sumu da ne bo šlo tako zlahka.

KAJ POTREBUJEMO ZA VRTEC?

• rezervna oblačila ( Anji bom dala zraven kar za 3x za preoblečt, ker je kot mali pujsek. Neji pa za 1x. Je toliko večja in se zelo redko umaže )
• primerna obutev ( da ne drsi, ne premoči, se noga ne poti, ni premala in ne prevelika )
• pleničke za Anjo ( cel paket )
• mokri robčki za Anjo ( nekaj novega v tem vrtcu, ker tega v prejšnjem nismo potrebovali )
• kremica za ritko ( vzgojiteljico sem že opozorila da ritke ne mažem oz. res samo takrat kadar je nujo in je ritka rdeča. Lani sem Anjo mogoče 3x namazala. Ne štejem pleničnega izpuščaja. To je zgodba zase. )
• zobna ščetka ( za Nejo. Pri Anji so rekli da je ne potrebuje. Spet nekaj novega v tem vrtcu, saj so v prejšnjem pri Neji že takoj začeli z umivanjem zobkov. Anja si tudi doma umiva zobke. )
• lonček ( ne vem če ga v tem vrtcu potrebujejo, v starem vem da so ga. Sem pozabila vprašat. Tako da imam pripravljena še dva lončka za pit, z njunim imenom ) 
• nahrbtnik 
• dudica in cotika ( tetraplenička ) za Anjo 

Poskusi zopet

Simpatična knjigica, v kateri se Medvedek Pu hoče naučit napisati svoje ime. Poskuša in poskuša vendar mo to nikakor ne uspe. Uporabi različne načine da bi napisal svoje ime, pomagajo mu prijatelje. Podajo mu predloge kako to izpeljat. Na koncu se le nauči napisat svoje ime. Takrat napiše prijatelju pujsku eno res lepo zahvalo.

Preko knjigice se otrok lahko nauči, da če ti prvič spodleti, da še ni konec. Vedno znova moraš poskušat, vadit in se učit, da na koncu dosežeš željen rezultat.

Pri nas doma, pred hišo, imamo res zelo zelo majhen klanec. Neja se rada vozi s kolesom. Dol po tem klančku še gre, gor pa se ji nikoli ni dalo niti toliko potrudit, da bi kolo pritišala do doma. Vedno je rekla, mami ne znam, mami nočem. Jaz pa njej nazaj, kako se boš pa naučila če ne boš nikoli poskusila. Bolj boš vadila, lažje bo. Sedaj z veseljem sama spravi kolo do doma. Če ji kdo hoče pomagat, reče da bo sama in da ne potrebuje nobene pomoči. Nekaj časa je vadilo, potrebovala naše usmerjanje, zdaj pa ji gre.  

Naša družinska pravila

Mogoče se bo slišalo malo kruto, vendar sem sama pristaš pravil. Se mi zdi da če jih ni, da nastane prava zmeda. Vsak dela po svoje, nihče ne posluša drugega. 

Pravila imamo odkar se je rodila Neja. Zakaj tako hitro? Ker nisem gledala kratkoročno, kaj bo tisti dan, kaj bo naslednji dan, ampak dolgoročno, kaj bo čez nekaj let. Vem da se določenih stvari ne da naučit in navadit čez noč. Vem da je za to potreben čas. Zaradi tega tako zgodaj. Katero je bilo prvo pravilo? Da jo grem urejat za spanje ob 19.00. Vedela sem da ko bo šla v vrtec, se bo zbujala zgodaj in če bi bila navajena na poznejšo uro spanja, bi imela kasneje težave. V mesecu ali dveh pa težko kaj narediš. Zdaj v skoraj štirih letih, sem njeno uro odhoda v posteljo prestavila na 19.30, pa ne zato ker je večja in je lahko malo dlje pokonci, ampak ker moram prej uredit še mlajši dve. Zakaj govorim da jih urejam sama? Kje je Zoran? Ima delo zaradi katerega je dosti odsoten. Večino časa sem sama in zato si moram urediti tako da meni najbolj ustreza, da je meni lažje. Ko je Zoran doma, si delo porazdeliva. Takrat ponavadi jaz uredim Lucijo, saj je še toliko mala, da ne ''potrebuje'' del atija. Neja in Anja pa ga že zelo pogrešata in ravno zato on ureja starejši punci. Da so vsaj tistih nekaj minut skupaj. In vse punce morajo biti v postelji do 20.00. Mogoče zvenim sebično, samo zelo paše tišina in mir po osmi zvečer. In to potrebujem za energijo in dobro počutje za naslednji dan. Ko otroci odraščajo, nastajajo nova pravila. Nekaterih se držim striktno in od njih ne odstopam, pri drugih pa kdaj pa kdaj popustim in pogledam malo skozi prste.

NAŠA DRUŽINSKA PRAVILA

• Jem in pijem za mizo ali v kuhinji ( Neja in Anja imata skoz nastavljen kozarček s pijačo na dosegu rok v kuhinji. Na pultu ali mizi. Ko sta žejni si vzameta kozarček, spijeta in ga odložita nazaj na dogovorjeno mesto. Prav tako jesta za mizo v kuhinji. Izjema je ko smo zunaj in na sprehodu. Doma pa jemo ko je obrok. Zelo zelo redko imamo kakšne prigrizke, pa še te ponavadi na dvorišču. Seveda se kdaj spozabita, takrat pač opozorim, da če bo kaj nadrobljeno ali polito da se mora počistit in obrisat. Neja lepo upošteva navodilo in če kaj nadrobi ali polije počisti za seboj, Anja pa jo opazuje in se tako uči. ) 

• Zjutraj in zvečer se ne igram ( Tole pravilo sem uvedla, ker sem Nejo takrat zelo težko spravila v posteljo. Ona bi se igrala v svoji kuhinji. Pa zdaj ti bom skuhala kavico, pa tortico, juhico, sendvič,... Jedem ni bilo ne konca ne kraja. Zjutraj pred odhodom v vrtec pa se je vse skupaj ponovilo. )

• Ne kričim in cvilim ( Nič nimam proti otroški razigranosti, veselim občasnim krikom, glasnemu petju, smehu in govoru. Nikakor pa ne dovolim cviljenja in kričanja za prazen nič. )

• Ko se neham igrat, pospravim za seboj ( Še pred nekaj časa smo vedno imeli nametane vse igrače kar jih imamo. Pa ne da bi se punci igrali z njima. Samo raznesli sta jih in jih pustili. Pospravljat pa se ni dalo nobeni. Zato sem uvedla pravilo, ko se neham igrat pospravim za seboj. Ne glede na to kaj je ta stvar, ali barvice, knjigica, sesatvljanka, kocke,... ni važno. Ko se nehata igrat pospravita. Neja to opravi sama. Včasih jo moram edino usmerit. Anja pa potrebuje pomoč. ) 

• Kar dobim na krožnik poskusim ( Neja je zelo izbirčna kar se hrane tiče. Ona je raje lačna, kot pa da bi kaj poskusila kar njej ni všeč. Od kar imam tole pravilo, vsaj poskusi hrano ki jo ima na krožniku. Če ji je všeč poje, drugače pusti. Za mene je zmaga že ta da poskusi. Tako je začela jest kumaričino solato. Danes je poskusila ohrot v juhi. )

• Kar lahko naredim sam, naredim ( odkar imam to pravilo Neja sama pripravi mizo za vse družinske člane in sama pospravi za seboj krožnik, pribor in kozarec. Sama se stušira in umije lase ( z občasno mojo pomočjo ). Obleče se sama, pospravi posteljo, zloži pidžamo,... )

• Če kaj potrebujem povem lepo in ne sitnarim ( Neja je imela obdobje in še zdaj občasno to dela, da če ji kaj ni šlo, je cvilila, renčala, spuščala nadležne glasove. Če poskuša na tak način pritegnit mojo pozornost, jo gladko preslišim. Dokler mi ne pove s svojim glasom, na lep in miren način. Ko ji pomagam ji povem da če potrebuje pomoč naj mi lepo pove in vedno ji bom pomagala. )

• Preden vzamem drugo igračo, prvo pospravim na svoje mesto ( enako kot Ko se neham igrat, pospravim za seboj )

• Zvečer sem v postelji najkasneje ob osmih ( obrazloženo na začetku )

• Spoštujem druge ( sem spada ne grizem, cvilim, jezikam nazaj, pozdravljam, se zahvalim, se ne pretepam, ne jemljem igrač iz rok druge osebe,... )

Na kratko nekaj naših pravil. Tekom dneva, tednov, mesecev se kakšno pravilo doda, kakšno pa odvzame. Vse je odvisno od otroka, počutja, obdobja. 

Vsakdo je edinstven

Kot sem že pisala, obe z Nejo obožujeva knjige. Tudi Anja vedno bolj kaže zanimanje za njih. 

Če se le da, delam zbirke knjigic. Romane za mene, otroške knjigice za punce. In tako sem odkrila eno res luškano in poučno zbirko knjigic o Medvedku Puju in njegovih prijateljih. Na žalost knjigic več ne prodajajo, v moji zbirki pa manjkajo tri knjigice. Spremljat bom morala, da vidim če bo kdo prodajal ostale knjigice, da dopolnim svojo zbirko.

Današnja knjigica, ki jo bom predstavila, nosi naslov:

VSAKDO JE EDINSTVEN

 

Glavno vlogo ima Tiger, kateri bi se rad na vsak način rešil svojih prog. Naredi praktično vse da bi se jih rešil, vendar proge kar nočejo stran. Sploh ne posluša prijateljev, kateri mu pravijo da je lep takšen kakršen je in da tigri morajo imeti proge. Na koncu se končno sprejme takšnega kot je in je vesel da ima proge.

Skozi zgodbo otrok spozna, da smo si ljudje različni. In da je prav tako. Vsako je nekaj posebnega. Vsakdo je v nečem dober. In da se moramo sprejemati takšnega kot smo. 

 

 

 

Umivanje glave

Zadnje čase smo imeli prave borbe pri umivanju glave. Neja je kričala, kot da bi jo kdo dajal iz kože. Zraven kričala na pomoč, na pomoč, ne ati ( ne mami ),... Če bi kdo to poslušal, bi si še mislil da trpinčimo otroka. Se prav čudim da ni kdo poklical policije, da bi preverila zakaj takšno kričanje dvakrat tedensko. Prav bala sem se srede in nedelje, ko je bil čas umivanja las ( včasih tudi večkrat tedensko ). Niti ne vem od kod strah. 

Neja je od čisto majhnega oboževala vodo. Še ko smo šli pri njenih štirih mesecih prvič na bazen, je v svojem fredovem obroči kar odplavala stran. Če si je kdaj zmočila glavo, se je smejala in se še bolj poškropila. Vsakokrat ko smo šli na kopanje, je nismo spravili iz vode. Tudi doma je kopanje potekalo brez težav, brez dram. Tuširanje prav tako. Naredila sva vse, da bi se počutila dobro, da ne bi imela travmatične izkušnje. 

Potem pa je prišel lanski december. Kar na enkrat, iz danes na jutri, se je začela bat umivanja glave. Sprva je govorila da ji gre vodica v oči, pa sem ji rekla da jih naj zapre. Potem ji je šla vodica v usta. Sem ji rekla naj usta zapre. Vodica ji je šla še v nos, ušesa, popek, ritko,... Naštela je vse, česar se je spomnila. Bolj sva ji govorila naj da glavo nazaj, bolj ni poslušala. Tiščala je glavo naprej. Dvakrat tedensko sva se namučila in zraven pošteno prepotila ko sva ji umivala lase. Dvakrat tedensko, se je Neja do dobrega nadrla in nakričala. Mene so bolela ušesa. Že tako je kopalnica majhna, potem pa še tiščim glavo v tuš kabino, k kričečemu otroku in je glasnost močno povečana. 

Tako smo imeli borbe do začetka poletja, ko se je Neja sama začela tuširat. Zunaj, na dvorišču. Pred leti smo namestili solarni tuš in v poletnih mesecih se tuširamo zunaj. Tako se je tudi Neja tuširala zunaj. Sprva je bilo kričanje in protestiranje. Enako kot v kopalnici. Dokler ji nisem rekla da sosedje slišijo vse. Ne vem kako, ampat takrat sva nekako pregurali najino mučenje. Nato pa je izrazila željo da bi se pa sama stuširala. Tudi umila lase. Seveda sem ji pustila. Sem bila pa zraven. In od takrat ni več protesta. Ni več kričanja. Je samo velika Neja, ki stoji pod tušem, pusti da voda teče po glavi, uživa v tuširanju in jo spet težko spravim izpod tuša. Zraven sem toliko da jo usmerjam, da ji odmerim šampon, da ji pomagam splahnit lase in da ji pomagam pri prisanju telesa in las. Potrebovala sem dolgo, da sem ugotovila, da bi se rada sama tuširala. Ne razumem pa zakaj mi tega ni povedala.

Ker Anja oponaša vse kar dela Neja, je tudi ona imela obdobje kričanja. Vendar je hitro spoznala, da kljub protestu, glava mora biti umita. In ja,... zdaj ko je videla da se Neja sama tušira, se tudi Anja hoče sama tuširat. :) Bomo videli ali se bosta tišina in uživanje pri tuširanju nadaljevala. Res močno upam da obdobja kričanja ne bo več.

 

1.8. Svetovni dan ( teden ) dojenja

Danes je svetovni dan dojenja. Sama sem res vesela, ko vidim mamico ki doji otročeka. V javnosti! Čeprav je deležna tako pohval, odobravajočih pogledov, kot tudi graj, zgražanja,... Na žalost! Zakaj bi bilo to kaj grdega, nemoralnega? Mamica ki skrbi za to da njen otroček je, da ni lačen. Zakaj bi se morala skrivati? Določenih ljudi pač ne bom nikoli razumela. 

Ko sem bila prvič noseča, sem bila trdno odločena da bom dojila. Takrat niti pomislila nisem da obstajajo tudi kakšne težave, prepreke, ki ne dovolijo da bi dojenje ''normalno'' steklo. Po porodu sem Nejo takoj pristavila in mala je takoj zagrabila. So se pa kasneje pojavile težave. Bila je zaspanka. Ni hotela sesat. Dojit sem morala z nastavkom, ker nikakor ni znala zagrabit bradavico. Dojenje leže nama nikakor ni ustrezalo, sede mi pa nihče ni pokazal kako pristavit. Ne vem zakaj mi niso v porodnišnici pokazali dojenje sede, saj nisem bila šivana. Trudila sem se leže, tako v porodnišnici, kot tudi doma, pa nama ni in ni šlo. Nekako sem sama ugotovila, kako pravilno pristavit otroka v sedečem položaju. In bilo je mnogo mnogo lažje. Tako sem dojila tudi ponoči. Vendar pa kljub rednemu pristavljanju otroka, tudi dodatni stimulaciji dojke s pomočjo črpalke, mleko ni in ni nastajalo. Bilo ga je premalo da bi nahranila Nejo. Trudila sem se tudi takrat ko sem dobila mastits in so bile med dojenjem prisotne močne bolečine. Naredila sem vse da bi lahko normalno dojila, pa ni in ni šlo. Počutila sem se kot najslabša mama, ki ni zmožna nahranit svojega otroka. Bilo mi je hudo. In ko sem ji morala dodat dodatek, sem se počutila še bolj grozno. Vendar pa je bil rezultat drugačen. Neja je bila mnogo boljše volje po obroku. Manj jokava, boljše je spala. Tako da se je dojila nekje dva meseca z dodajanjem adaptiranega mleka. Tolažila sem se s tem, da je dobila tisto najboljše začetno mleko in da je sita!

Pri Anji sem bila pripravljena na to, da dojenje po vsej verjetnosti ne bo steklo in so lahko pristne marsikatere prepreke. Tudi njo sem po porodu takoj pristavila. Sprva brez nastavka, ko sem pa videla da ne more zagrabit bradavico, sem ji pomagala z nastavkom. Njo sem od začetka dojila sede. Poznala sem tehniko in lažje je bilo. So pa nastale drugačne težave. Imela sem grozno razpokane in krvaveče bradavice. Bolečin, ko sem jo pristavila, ne morem opisat. Bilo je kot da bi mi nekdo prepikal bradavico z razbeljenim železom. Kljub bolečinam in krvavitvam, sem jo pristavljala. Bradavice redno mazala z lanolinskim mazilom, na njih daja obkladke,... Pomagalo ni nič. Ko je bila Anja stara dva tedna, sem zaradi tega dobila vročino. Nisem mogla vstat iz postelje, Anjo sem komaj podojila. In jaz, ki sem v prvi nosečnosti bila trdno prepričana da bom samo dojila, sem začenjala postajat skeptik. Nisem bila več prepričana v to. Nisem bila več prepričana v dojenje in zmožnost da dojim. Bila sem ljubosumna na mamice ki so lahko dojile. Na nek način sem zapadla v rahko depresijo, ker sem imela toliko težav in kljub vsemu, da sem redno pristavljala in nič dodajala, mleka ni in ni bilo. Bilo ga je vedno manj, namesto da bi ga bilo vedno več. Spet sem se počutila kot najslabša mama, ki ne more nahranit svojega otroka. Anjo sem takrat dojila samo tri tedne. Še zdaj mi je hudo, ampak drugače takrat pač ni šlo. 

Pri Luciji sem bila pripravljena na vse. Nisem si delala nobenih načrtov. Če bo dojenje šlo, bo šlo, če ne pa pač ne. Že v nosečnosti sem nakupila vse možne nastavke za dojenje, na koncu sem ugotovila da ji noben ne ustreza in da bi se ona dojila brez nastavka! Prvi dve sem dojila z nastavkom, Lucijo brez. In kljub temu da sem bila skeptična, dojim! Dojim že tri mesece! Kar je za mene rekord. Priznam, dodajam. Včasih cel dan, včasih samo 1x na dan. Jo pa vedno prvo podojim, šele na to ponudim flašo. In po količini popitega mleka po flaški, vem da sama nimam dovolj mleka z obeh dojk za en spodoben obrok. Ja, dodajam čez dan. Zvečer in ponoči pa se striktno doji in če bom tako nadaljevala, sem zmagala. Sva z Lucijo zmagali! Nisem več ljubosumna na mamice ki dojijo. Vesela sem za njih. Vesela sem, da jim je uspelo.

Moje punce so si različne kot dan in noč. Neja je bila zaspanka in mali lenuhec in se ji nikakor ni dalo sesat. Braz nastavka sploh ni šlo. Anja je rada sesala, se je rada dojila, vendar pa so totalno uničene bradavice to preprečevale in tudi takrat brez nastavka skoraj ni šlo. Lucija, se rada doji, takoj zagrabi bradavico, nastavka ni nobenega sprejela in doji se rekordno dolgo. Pri meni!  

Danes sem hvaležna za ....

Od kar je Neja začela kazat zanimanje za knjige in pravljice, ji z atijem vsak večer bereva. Takrat se jaz ali on, vleževa zraven Neje v njeni postelji in prebirava knjigico, katero si je izbrala za tisti večer. Ker je vedno večja in seveda bolj razume kaj ji govorim, sva ustvarili najin poseben ritual. Po pravljici se v postelji vsedem, jo pogledam in ji povem za kaj sem tisti dan hvaležna. Danes sem bila hvaležna ker je spremljala mene in Anjo k zdravnici, kjer so Anji vzeli kri. Hvaležna sem bila, ker je bila pri zobozdravnici ekstra pridna, ko ji je delala zaščito na zob. Hvaležna sem bila, ker se je lepo igrala z Anjo in ji pomagala pri pitju iz kozarčka, pri tuširanju, ker ji je prebrala knjigico ( vedno pogosteje se zaigrata. Anja kar zažari ko vidi Nejo, sploh med tednom ko pride Neja iz vrtca. Takrat jo kar požira z očmi, ne ve kaj bi prvo naredila ali jo objela, ali ji pokazala nove sandale, nove copate ). Ko povem do konca za kar sem hvaležna ( včasih je samo ena stvar, včasih pa je cel spisek ), je na vrsti Neja. Sicer same poante te najine igrice, kot jo imenuje, še ne razume, ampak za to je včas. Danes je npr. rekla da je hvaležna ker sem ji dala zobe. Včasih je rekla da je hvaležna ker sem ji dala rožico, ali pa ker je dobila igračko. Verjamem pa da bo čez nekaj časa, tale najin mali večerni ritual obrodil svoje sadove in da se bo začela zavedat tistih še tako drobnih pozitivnih stvari tekom dneva. Ko bosta pa mlajši punci dovolj stari, pa bosta tudi oni dve vključeni v večerno debato.

Spremembe

Če bi me kdo vprašal kaj sem počela pred puncami, bi mu odgovorila da ne vem točno. Končala sem študij, se kdaj pa kdaj dobila s prijateljicami na kakšni pijači, brala ogrooooomno knjig, pogledala kdaj kakšen film, nadaljevanko. In to je to. Večino časa sem preživela v hiši na kavču ali postelji z knjigo v roki. Po cele dneve. Spomnim se tudi da sem rada kuhala. Ko sem začela hodit v službo, katera je samo popoldan, sem dopoldan malo dlje spala, malo počistila, brala, skuhala kosilo in šla v službo. Prišla zvečer domov, pogledala film in šla spat. Seveda vmes preživela še nekaj časa s pratnerjem. Pa se mi je zdelo da nimam časa. Da ga je premalo.

Potem je prišla Neja. Ritem se mi je totalno spremenil. Prejšnje prioritete so se spremenile. Knjige so ostale, začela sem kvačkat, veliko časa sem posvetila otroku, s prijateljicami sem se še naprej dobivala, na vrsto so prišli dolgi sprehodi in gibanje v naravi, kar je meni in Neji zelo dobro delo. Začela sem bolj polno živet, kot pred otrokom. Pa še vedno sem imela občutek da imam zelo malo časa za sebe. A časa je bilo več kot dovolj. V enem dnevu sem naredila ogromno. Ampak to zdaj vidim, ko gledam nazaj. 

Zdaj pri treh otrocih cenim vsak trenutek ko smo skupaj, a hkrati cenim vsako minuto ko sem sama. Kako to paše! Minuta samo za mene. V tišini, če se le da spet z knjigo v roki. Kvačkam samo takrat kadar najdem kakšno minutko, ko se starejši punci zaigrata, pa še to stoje. Berem samo med obroki, ali pa spet v tisti minutki, stoje za pultom. Čez dan smo ogromno zunaj. Dopoldan peljem z Anjo in Lucijo, Nejo v vrtec. Sprehod v eno in drugo smer, pa še malo okrog in že mineta dve uri ko smo na svežem zraku, konstanto v gibanju. Popoldan gremo po Nejo v vrtec in smo spet 2-3 ure na svežem zraku. Vmes je tako malo trenutkov ko se lahko v miru usedem in sem samo sama s sabo. Zvečer padem v posteljo. Utrujena, ampak srečna! Moji dnevi so bolj polni, skozi se nekaj dogaja. Vedno odkrivamo kaj novega. Punce me naučijo marsikatero stvar in cenim vse to. Ne vem več kaj je to poležavanje sredi dneva, ne vem več kaj je to spanje do osmih zjutra, saj se moj delovnik začne ob šestih ali še prej. Pa mi je za to vseeno! 

Ježek Snežek in poplava

Druga knjigica, ki sva jo prebrali o ježku Snežku je bila o poplavi. 

V njej je opisano, kako v primeru poplane NE ravnati. Fantek je bil v šoli, kjer je učitelj razlagal o naravnih nesrečah. Našteval je kaj vse spada pod naravne nesreče ( vsaka nesreča ki je ne povzroči človek - poplava, potres, suša, požar ( ki je posledica strele ), neurja, nevihte, strele, tornadi, močni vetrovi, močno sneženje, plazovi,... ). Ker se je fantek počutil zelo slabo, bolela ga je glava, njegova telesna temperatura se je povečala, je začel blesti. Ob besedi poplava je dobil blodnje, da je zunaj zares poplava in da voda narašča. V nekem trenutku je segala že do okna. Takrat je v njegovi blodnji, sošolec razbil okno, pri čemer se je porezal, nekateri so poskakali spozi okno in jih je odnesla voda, ostale je zajela panika.

Ko je predavatelj ugotovil da ga fantek ne posluša in da je vročičen, je poklical njegove starše kateri so ga odpeljali k zdravniku. Ta mu je predpisal počitek. Kasneje doma mu je ježek Snežek povedal kako se v primeru poplave PRAVILNO ravna:

• najpomembneje je ostati zbran in miren
• potrebno se je povzpeti čim višje v stavbi ( vrhnja nadstropja ) ali zunaj ( hrib, če ni te možnosti in res v skrajnem primeru drevo )
• poklicati 112
• NIKOLI iti v podivjano vodo 
• na varnem počakati na pomoč 

Ježek Snežek in suša

Našla sem eno zelo simpatično zbirko knjigic, preko katerih se otroci učijo o klicni številki 112. Kdaj jo uporabiti, da je ne smejo klicati v igri. Glavni junak je ježek Snežek, kateri nam predstavlja različne nesreče in kako takrat ravnati. Knjigice so lepo bralne, razumejo jo lahko tudi manjši otroci. Neja je stara 3,5 let in so ji zanimive. Tekom dneva se na njeno pobudo pogovarjava o naravnih nesrečah.

Ko sem Neji začela prebirat zgodbico o Ježku Snežku in suši, me je vprašala kaj je to suša. Povedala sem ji da je suša takrat, kadar ni že dlje časa deževalo, ko travica ni več zelena ampak dobiva rjavo in rumeno barvo, ko gozd ni več zelen, ko je zemlja razpokana. Takrat ne smemo točit večjih količin vode. Z vodo moramo varčevat.

V knjigici je opisan požar v naravi, kako takrat ravnati, koga poklicati. S čim in kako se požar lahko ukroti in pogasi.

Po dežju

Pri treh majhnih otrocih, je najboljše kadar so dnevi lepi. Takrat smo skoz zunaj. Malo na sprehodu, malo v peskovniku, pa zdaj v vročini se starejši punci namakata v bazenčku, zelo radi gremo v mestni park. 

Kadar je pa slabo vreme, pa imamo zelo pestro. Neja se že da zamotit. Takrat riše, ustvarja s plastelinom ali kinetičnim peskom. Barva in lepi nalepke. Težje je z Anjo. Ona bi bila skoz zunaj, kar pa je v slabem vremenu zelo težko. Sploh kadar dežuje. Težko ji dopovem da ne moremo na dvorišče, da moramo ostati v hiši. Nobena igrača je ne zanima, knjigice sicer pogleda, pa se hitro naveliča. Najraje dela tisto kar je prepovedano. To je tiščanje prstkov v vtičnico, odpiranje predalov, plezanje po stolih,... Skratka, cel dan samo prepovedujem, hodim za njo, jo animiram,... Za nameček pa je še Lucija tečkasta, ker je tudi rada na svežem zraku, v slabem vremenu pa mora biti ali v ležalniku, ali v igralnem centru. Nikjer pa ni rada.

Ravno zaradi tega izkoristimo obdobje izboljšanja in hitro pobegnemo na dvorišče ali do gozda, ki je za hišo. Pri gozdu iščemo polžke z hišico in jih rešujemo s ceste. Opazujemo luže ( danes smo se skakanju po lužah izognili, ker nisem nikjer našla škornjev za Anjo. Če bi pa videla Nejo kako z veselnjem skače, bi hotela še sama ), gledamo oblake, morebiti vidimo kdaj tudi kakšno mavrico. In tako je danes na sprehodu Neja povedala da bi rada narisala mavrico. Sprva je bila želja risanje na papir, ker pa smo bili cel dan v hiši, sta z Anjo na koncu ustvarjali na dvorišču.

Večerno branje

Od kar pomnim rada berem. V času osnovne in srednje šole, sem bila redna gostja naše knjižnice. Vsak teden sem domov nosila toliko knjig, da sem jih komaj nesla. In seveda vse prebrala. Naj povem, da se moj uspeh v šoli ni slabšal zaradi tega, saj sem prvo opravila šolske obveznosti, šele nato je prišla na vrsto zabava v obliki romanov. Nad knjigami sem navdušila Nejo in tudi Anja že kaže zanimanje za knjigice. Knjiga se mi zdi tudi dobro darilo, sploh če vsebina nosi kakšno sporočilo, navdih, izkušnjo. Ko se je bližal čas Nejinega prvega rojstnega dne, sem vsem povabljencem povedala da ji naj raje prinesejo kakšno knjigico, kot pa igračo. Knjiga je vedno aktualna, igrača pa samo kratek čas, potem pa samuje nekje pozabljena. 

Od Nejinega drugega leta starosti ( takrat je začela kazat zanimanje za pravljice ), vsak večer prebiram pravljice. No, včasih jaz, včasih ati. Izbere sama kateri ji bo zvečer bral. Knjigico izbere sama. Lani za tretji rojstni dan je dobila knjigico Trije prašički. Takrat sva ji knjigico prebirala dva meseca, vsak večer. Sploh ni hotela druge pravljice. Samo Tri prašičke. Enkrat me je presenetila in celotno pravljico povedala sama.

Potem je prišlo obdobje knjigic od Medvedka Puja. Tu je imela večjo izbiro, saj ima pet knjigic in vsak dan je izbrala novo. Spet so knjigice s sporočilom. Kako se opravičit, kako se cenit, kako povedat resnico,...

Februarja sem jo včlanila v knjižnico in od takrat, na dva do tri tedne hodiva po nove knjige. Takrat je samo najin čas in greva sami. Mlajši punci ostaneta v varstvu. Nekaj knjigic izbere sama. Seveda z mojo pomočjo in usmerjanjem, nekaj jih izberem jaz. Gledam predvsem da nosijo kakšno sporočilo, da so vesele, poučne, ne predolge ( včasih je katera pravljica tako dolga da jo bereva tri večere zaporedoma. ). Pred časom sva imeli izposojene triknjigice o Kekcu. Vsako sva brali tri dni, saj so bile tako dolge. So ji bile pa zanimive in še zdaj kdaj pa kdaj govori o Kekcu in njegovih dogodivščinah. Marsikdo bi rekel da so malo prezahtevne knjigice za triletnega otroka. Kar je mogoče res. Se pa otroci razlikujejo med seboj in vsak starš pozna svojega otroka. Neja je že pred temi knjigicami pogledala vse tri Kekce in so ji bile zato tudi knjige zanimive. Čez kakšno leto ali dve, bom pa videla kakšne želje bo imela Anja.

Tokrat sva prebrali kar nekaj poučnih njigic. Danes predstavim prvo.

Zgodbica govori o fantku in njegovi mamici, s katero gresta na tržnico po opravkih. Po nekakšnem čudnem naključju, se fantek izgubi in ne najde več poti do mamice. Ve kako mu je ime, kako se piše in kje je doma, ker pa mu je mamica prepovedala govorit s tujci, na vprašanja mimoidočih fantek ne odgovarja. Čez nekaj časa naleti na skupino otrok iz vrtca in dve vzgojiteljici, ki ga pospremita v njihov vrtec. Tam ga na smešen način prepričata da pove vsaj svoje ime in kako se piše. Povesta mu, da imajo njihovi otroci poseben obesek v obliki medvedeka, v katerem je shranjen listek z njihovimi podatki. Tale listek pride še kako prav, kadar se izgubijo. Na koncu knjigice se fantek spet objema z mamico.

Po tej pravljici sva se z Nejo pogovorili, kako ravnati v primeru da se izgubi. S kom lahko govori ( vzgojiteljica, prodajalka ali prodajalec v trgovini, policist, oseba ki jo že pozna ) in s kom ne sme govoriti ( oseba ki jo prvič vidi, oseba ki jo vabi k sebi v avto in ji govori da naj pri njej/njem počaka na mamico, ). Nikoli ne sme iti v stanovanje osebe ki je ne pozna. V tem primeru da ta oseba kliče policijo, naj raje počaka pred hišo ali na hodniku pred stanovanjem ( v primeru da ta oseba živi v bloku ). Dogovorili sva se da bova tudi midve kupili podoben obesek in v njega shranili listek z njenimi podatki. Vse najine dogovore in pravila, vsakodnevno obnavljava. 

KAJ NAPISAT NA LISTEK? 

• ime in priimek otroka
• ime in priimek mamice in atija
• kontaktne podatke od mamice in atija
• naslov
• morebitne kontaktne podatke babice, dedka ali druge osebe, kateri starši zaupajo
• podatke zapisat v več jezikov ( slovenščina, hrvaščina, nemščina, angleščina,... )

POMEMBNO 

Otroci listka z osebnimi podatki, ne smejo dati osebi, ki jo prvič vidijo, osebi ki jih vodi v stanovanje, avtomobil ali jim govori da bosta skupaj šla na policijo ali bosta skupaj poiskala mamico. Listek naj dajo policistu, medicinskemu osebju, vzgojiteljici v vrtcu, prodajalcu v trgovini, ...

Bujenje, spanje

Mnogi me sprašujejo kako zmorem s tremi malimi otroci. Hja,...na začetku, priznam, ni bilo lahko. Sploh pri jutranji in večerni rutini. Sama imam namreč rada red in rutino in vsakič ko smo dobili novo članico družine, se mi je vse porušilo. Potrebovala sem kar nekaj mesece, da sem ustvarila nov ritem.

NEJA 

Nejo sem od prihoda iz porodnišnice navajala na 19.00 uro, ko se je bilo potrebno pripravit na spanje. Četudi ni kazala znake zaspanosti, sem jo šla ta čas umivat in če je bil dan za kopanje, kopat. Saj bi jo lahko imela pokonci do desetih, ko sva šla s partnerjem spat, samo, mogoče bo za nekatere zvenelo egoistično, sem želela imeti vsaj urco ali dve pred spanjem, samo za sebe in partnerja. Pa gledala sem tudi za naprej. Pri 11. mesecih, sem jo nameravala dati v vrtec ( kar se je kasneje izkazalo za zelo dobro odločitev ), kar pomeni da bi se morala zgodaj vstajat. Zdaj če bi bila Neja navajena na spanje po 22.00 uri, bi imela zjutraj težave z bujenjem. Ravno zaradi tega sem jo navajala na 19.00 uro. Tako da je bila v postelji in pripravljena na spanje že ob 19.30 ( zaspala sicer ni takoj ). V postelji je dobila flaško mleka, potem še dudico in cotiko ( tetra pleničko ). Ko je postala večja in je začela kazat zanimanje za knjigice, sva dan zaključili z pravljico in poljubčkom.

ANJA

Neja se je hitro navadila na ritem spanja oz. pripravo na odhod v posteljo. Ko je bila stara dve leti in sem že bila noseča z Anjo, sva ji uredila mini sobico in ji začela navajt na spanje v njej. Pričakovala sem upor, jok in stok, vendar je že prvo noč lepo spala v ''veliki'' postelji. In potem je prišla Anja. Tako sem bila prepričana, da bom jaz z lahkoto izpeljala sama večerno rutino pred spanjem, pa mi nikakor ni šlo. Neja je še naprej hodila spat svoj čas in če sem ta čas premaknila je bil jok in stok. Tako da je Anja hodila spat komaj okrog 22,00, kar je bilo za moje pojme mnogo prepozno. Sploh mi ni uspelo, da bi jo dala prej spat. Da ne govorim o tem, kako je bila utrujena, kako sem bila jaz utrujena od vsega, ker nikakor nisem prišla nazaj v ritem. Mi je pa Anja sama pomagala pri tem in okrog 3. meseca, je začela kazat znake zaspanosti okrog 18.00. Tako da sem jo ta čas šla pripravljat na spanje, potem pa sem imela še dovolj časa za Nejo. In smo spet bili pri tem, da sta obe zaspali do 20.00. Kolikokrat so me vprašali, ali ni prezgodaj, da gre Anja spat med 18.00 in 18.30. Zakaj bi bilo prezgodaj? Sama je nakazala, ponoči lepo spi, zjutraj sem jo in jo še moram jaz budit, pa čez dan mi še lepo spi. Očitno je otrok ki potrebuje dosti spanja. Čez teden, ko peljemo, spremljamo Nejo v vrtec, jo zbudim 6.50, če pa ima možnost dlje spat, pa spi do 9.30, včasih celo do 10.00 v kosu. In potem spet popoldan od 11.30 do 14.00. Pač je mala zaspanka. Če ne dobi svoje doze spanja, pa imamo doma pravo malo tečko.

LUCIJA

Nekje mesec preden sem rodila Lucijo, se je Anja preselila v svojo sobico. Takrat sem tudi pričakovala jok, stok in nestrinjanje, pa me je presenetila in je že prvo noč lepo spala. Po tem ko sem prišla z Lucijo iz porodnišnice, me je spet čakala prejšnja naloga. Kako naj ustvarim rutino. Neja je že toliko velika, da se večinoma sama uredi za spanje. Potrebuje pa usmerjanje in vodenje. Ravno ko sem hotela Anjo dat spat, se je Lucija začela jokat. Če sem Lucijo urejala, se je Anja začela jokat. Živčki so takrat delali na polno. Le kako naj ustvarim ritem s tremi otroci? Hitro sem ugotovila kako. Ker je Neja že toliko velika, da razume kaj ji povem, sva se dogovorili da njeno uro odhoda v posteljo prestaviva na 19.30. Ker je tudi Anja že večja in se jo da zamotit, sem tudi njej uro prestavila na 18.30. Tako da prvo uredim Anjo, potem Lucijo umijem, preoblečem in podojim, na koncu pa pride še Neja na vrsto. In spet je ura 20.00 ko so vse v postelji. Anja in Lucija po večini že spita, Neja pa si še poje, pogovarja ali predvaja pojočo zvezdico. 

Večerna rutina poteka v miru, prijetnem pogovoru, branju pravljic in pripravi stvari za naslednji dan. Pravljico vedno Neja sama izbere, pri oblačilih pa skupaj sodelujeva. Zdaj jev obdobju oblekic in skoraj vsak dan ima v vrtec oblekico. 

KAJ PA ZJUTRAJ?

Ko sem uredila večerni odhod v posteljo, me je začelo skrbet kako bom vse punce sama pripravila na novi dan. Parner namreč gre od doma ob 6.00. In kot vedno, se je izkazalo da me je po nepotrebnem skrbelo. Zbudim se ob 6.00 da preoblečem, umijem in podojim Lucijo. Ob 6.30 zbudim Nejo da se greva skupaj umit. Zadnje dni se sama umiva oz. je sama v kopalnici. Ko sem ji povedala da ne bom več zraven nje, se je prav razveselila in se počutila res veliko. Ona zmore tudi brez moje pomoči! Vsake toliko jo edino opomnim kaj je potrebno postorit in potem slišim iz kopalnice:

Neja: Saj vem mami. Ne rabiš mi govorit, no!

Anjo zbudim ob 6.50 in jo prav tako umijem in preoblečem. Pred odhodom v vrtec ima Anja zajtrk, Neja spije svoj kozarec mleka in kakava ( zajtrk ima ob 8.00 v vrtcu ), Lucija pa potrpežljivo čaka v ležalniku. Po Anjinem zajtrku, obe z Nejo obvezno pojesta žličko medu in smrekovega sirupa, zdaj v poletnem času vse punce še namažem s kremo za sončenje in ob 7.30 gremo od doma. V Nejin vrtec gremo peš. Imamo lep jutranji sprehod.

Zelo dobro se mi zdi da so otroci navajeni na isti čas urejanja na spanje in bujenja, saj le tako niso zmedeni. Ravno zaradi tega se sama držim teh ur, ki sem jih napisala. Držim se jih tudi na morju, če smo na kakšnem obisku, če smo za vikend na dolenjskem pri tašči. Punce so še toliko male, da morajo imeti nek ritem, ko bodo starejše se bo pa spremenil na drug čas. Tudi se ga ne bomo držali tako striktno. Opažam pa tudi to, da če slučajno dam katero od punc bolj pozno spat, da je večji problem. Težje zaspijo, več je protesta in tudi zjutraj se prej zbudijo. Kar je sicer smešno, glede na to da so šle bolj pozno spat. Ampak je res. Če gredo svojo uro spat, zjutraj dlje in bolj kakovostno spijo. 

 

 

 

 

Vsakodnevni pust

Pri otrocih ima pust velik pomen. Izražajo želje kaj bi radi bili, ugibajo kaj bodo njihovi prijatelji, vzgojitelji, učitelji, morebiti starši,... Sama, priznam, nisem bila nikoli velika ljubiteljica preoblačenja. Vendar ko sem dobila Nejo, sem hotela da tudi ona doživi svoj pust. Ko je bila stara 3 mesece, ga je doživela prvič. Glede na to da je bila še dojenček, od njega ni imela nič, meni pa je bila tako srčkana v obleki pikapolonice. Seveda je ovekovečeno s fotoaparatom, tako da spomin ostane v nas, kot v albumu. Ko se je približeval čas Nejinega drugega pusta, sem pričakovala da bo to veeeeeeliko navdušenje. Pa sem se motila. Navdušena sem bila samo jaz, Neja pa ni hotela niti slišat o kakšnem kostumu, kaj šele da bi ji ga oblekla. Na koncu mi jo je uspelo prepričat, da je šla v vrtec z narisanimi mačjimi brki. In to je vse. Zraven v vrtec sem ji dala tudi kostum, če bi si slučajno presmislila in bi jo lahko vzgojiteljici preobleki. Niti namaskirani prijatelji je niso prepričali v to da se bo preoblekla. Moja mala dvoletna trma! Tako da je drugi pust šel mimo, relativno mirno, tako kot vsi dnevi pred njim. Najbolj zanimivo pa je bilo, da se je takoj naslednji dan, sama začela šemit! In to v vrtcu! Ko so bili vsi otroci takšni kot pred pustom, si je Neja v igralnici poiskala klobuške, očala, različna pokrivala in se preoblekla v smešnega pajaca. In ta njena navdušenost nad preoblačenjem je trajala kar nekaj tednov. Med tem je celo navdušila druge otroke, tako da je naša vrtčevska skupina ima tedne pusta. Navdušenje in veselje je bilo nalezljivo in nastali so lepi spomini. Tudi doma si je pogosto nadela očala, naveznila klobuk, vzela piščalko in izgledala kot mali Kekec. Potem se je približeval Nejin tretji pust in Anjin prvi. Glede na to da je bila Anja še majhna in seveda ni razumela same poante pusta, sem jo vseeno zaradi Neje oblekla v majhno miško. Neja pa je bila kuža. Nekako sem pričakovala da si bo zaželela biti princeska, muca, Pikanogavička,... Je pa bil kuža tudi dobra ideja. Tako da smo letos doma imeli kužeka in miško. Oba sta bila zelo prijazna in nasmejana. Potem se je pa začelo:

Neja: Mami jaz bi bila za dopust ( po Nejino pust ):

• avto
• letalo
• miza
• stol
• drevo
• list
• mravljica
• Pikanogavička
• tobogan
• bazen
• rokavica
• krožnik
• televizija
• dojenček
• roža
• list papirja
• svinčnik
• radirka
• kocka
• čebelica
• metuljček
• kamen
• palica
• veja
• .
• .
• .

In tako imamo vsak dan novo idejo kaj bi ona bila za pusta.  Tega se je nabralo že toliko, da si vsega ne morem niti zapomnit. Vem pa da me vedno znova preseneti s svojimi idejami. Čim vidi kakšno zanimivo stvar, mi jo pove.

Neja: Mami, že vem, že vem. Letos bom za dopust,...

In spet sledi kakšna njena ideja. V bistvu me je tako navdušila, da še sama delam plan kaj bo celotna družina naslednje leto za pusta.

 

 

 

Odvajanje od dude in flaške

Anja in Lucija nista ''odvisnici'' od dude. Anja jo ima samo za spat, pa še to jo v roku petih minut odvrže. Čez dan pa se sploh ne spomni na njo. Še v avtu zaspi brez nje. Tako da pogosto pozabim kje je, ''večerni'' dudi pa smo tudi zgubili. Verjetno sta nekje v sobi, samo našla ju pa še nisem. Lucija povečini zaspi brez dude. Sicer ima dve, eno dnevno in eno nočno, kot sem ju poimenovala. Uporablja pa ju res zelo zelo malo. Anja se večkrat igra z Lucijino dnevno dudo. Si jo izposodi, pa tudi hitro vrne. Ko Lucija joka, jo takoj prinese in kaže da ji jo moram dat. Še cotiko ( tetra pleničko ) prinese. Skrbna velika sestra! Anja je brez flaške skoraj dva meseca. En dan sem se odločila in ji jo vrgla stran. Bila je vsa pošobana, umazana, zgrižena,...ni da ni. Kolikokrat jo je Anja vrgla po tleh ko smo bili na sprehodu. Potem pa ni čudno da je bila na koncu v slabem stanju. Lucija pa flaše ne mara. Za njo je dojka zakon.

Druga pesem pa je bila Neja. Ona je bila odvisnica od dude in flaše! Po flaši je pila mleko in čaj ali vodo. Itak da zaspat ni mogla brez dude. Če jo je ponoči ''zgubila'', jo je včasih sama poiskala, zelo pogosto pa smo imeli iskalne akcije dude, sredi noči. Čez dan je duda morala biti v dosegu roke. Niti podrazno je nismo smeli kje pozabiti. Flaša je bila tudi njena stalnica. Zjutraj ko se je zbudila, čez dan vsaj 3-4x, ponoči pa...na koncu je ponoči spila 1 l mleka! Ko sem ugotovila da tako več ne gre! Odvajanje od flaše in mleka ponoči, je bilo zelo zelo naporno. Sprva sem ji mleko redčla z vodo. Ko je ugotovila da ni več okusa po mleku, je bil vik in krik. Potem sem začela na obrok dajat manj mleka. Se je jezila na začetku in so bili protesti, sem pa bila neomajna. To je bilo okrog njenega drugega leta starosti. Počasi in vztrajno smo prišli na dva obloka mleka po flaši. Zjutraj pred vrtcem in zvečer pred spanjem. 

Odvajanje od dude

Malo pred drugim rojstnim dnem, sva se s partnerjem odločila, da jo bova začela odvajat od dude. Kako? Na kakšen način?  Odločila sva se za rezanje cuclja. Zoran, partner, je cucelj vsak ponedeljek malo odrezal. Sprva sploh ni opazila da je z njo kaj narobe in jo je normalno uporabljala dalje. Ko pa je v začetku januarja bila že tako mala da je Neja ni mogla več obdržat v ustih, jo je vzela v roke, začudeno pogledala, mi jo dala in zaspala brez dude! Kar tako! Brez joka, stoka,... Priznam, strah me je bilo kako bo naša ''odvisnica'' od dude to sprejela. Ampak od tistega dne dalje, ni niti omenila dude. Naslednji dan v vrtcu smo dudo odnesli domov in tudi tam je lepo spala brez. Ker je rezanje dude bilo naskrivaj, sva Neji povedala, da jo je sama zgrizla, kajti v tistem času je res grizla in cucelj od dude in cucelj od flaše.

Odvajanje od flaške je potekalo nekaj mesecev kasneje. V bistvu je tisti cucelj res sama zgrizla, jaz ''grda'' mama, po besedah nekaterih, pa ji nisem hotela kupit novega cuclja. Nekega dne je bil že tako zgrižen, da sem Nejo vprašala ali jo bo sama vrgla v koš. Pričakovala sem upor, me je pa presenetila, ker se je strinjala in flaško sama vrgla v koš

Mnenja sem, da ko je otrok pripravljen za tak drastičen ukrep, kot je odvzem flaške in dude, da lažje sprejme in je zanj manj travmatično, kot pa da se to stori, ko otrok na to še ni pripravljen. 

 

 

Trije dojenčki v trebuščku

O tem da Neja govori da ima dojenčke ( Nejo, Anjo in Lucijo ) v trebuščku, sem že pisala. No danes me je pa ( spet! ) presenetila z novo izjavo. Pri njenih izjavah včasih res ne vem ali bi se jokala ali smejala. Predvsem pa se sprašujem od kod jih potegne. Če se le da gremo po njo v vrtec: jaz, moj ata ( dedi ), Anja, Lucija in Norrah, naš pes Jack Russell. Skratka cela delegacija ljudi in za nameček še pes. Tu pri nas, nas skoraj vsi že poznajo. Zakaj le? In danes gre naš ''sprevod'' lepo počasi proti domu. Izkoriščali smo lepo vreme in sončne žarke, ki se bodo za nekaj časa poskrili. Pa me Neja pogleda in reče:

Neja: Mami, ti si pa imela v trebuščku nas tri punce. Tam smo se cartale, stiskale. Potem sem se pa jaz prva rodila. 

Ko sem ji rekla da sem v trebuščku vedno imela samo enega dojenčka, mi sploh ni dala veljat. Po njeno sem imela vse punce naenkrat.

Mami tudi jaz imam dojenčke v trebuščku

Ko sem zanosila z Anjo, je bila Neja stara nekje 20 mesecev. Ker je bila nosečnost rizična in sem imela prepoved dvigovanja težkih stvari, hkrati pa sem morala mirovat, se je Neja hitro navadila na misel da je zdaj mamica ne sme več nosit, ker ima v trebuščku dojenčka, na katerega moramo vsi pazit. Glede na to, da je bila še tako mala, sem mislila da bo kriza in da bo težko sprejela novo situacijo. Ker pa je Neja že od nekdaj brihtna glavca, je tole hitro sprejela in ni bilo nobenih težav. Kolikokrat je prišla do mene in mi rekla: 

Neja: Mami ne sme, mami dojenček ( mami me ne sme nosit, ker ima dojenčka v trebuščku ). 

Hkrati pa je moj velik trebuh pobožala in na njega prilepila velik poljubček. Ko smo ji povedali da bo dobila sestrico Anjo, je govorila: 

Neja: Mami ne sme, Anja not ( mami me ne sme nosit, ker je Anja v trebuščku ). 

Tako da so vlogo ''nosačev'' male Neje prevzeli drugi. Najpogosteje ati. Ko je že znala malo boljše govorit mi je velikokrat povedala, da ko ne bom več imela Anje v trebuščku, da bom lahko tudi njo nosila. In ko sem rodila, in je prišla k nama v porodnišnico, je seveda prvo pogledala Anjo, takoj nato pa mi je rekla da zdaj pa jo bom lahko nosila. Moj mali otrok je komaj čakal, da ga bo mami lahko nosila. Takrat mi je kar malo hudo postalo, vem pa da sem drugače pokazala da je moja punčka in da jo imam zelo rada. Kmalu po tem ko sem rodila, in sem res kratek čas lahko nosila Nejo, sem spet zanosila. Tokrat je bila pripravljena in se je tudi hitro sprijaznila z novo situacijo. Ker pa je bila starejša in je lažje, ter drugače dojemala mojo nosečnost, je hitro začela govorit da ima tudi ona dojenčka v trebuščku. 

Neja: Mami tudi jaz imam dojenčka v trebuščku, tako kot si. 

Je bil zelo pogost stavek. In ko še nismo vedeli spola, je govorila da je v njenem trebuščku Anja in da Anja brca. Ko pa smo zvedeli da dobimo Lucijo, je govorila da ima Lucijo v trebuščku. Kolikokrat je pokazala njen trebušček in rekla da jo Lucija brca in da je lačna. Sedaj ko je Lucija stara 2 meseca in se je navadila na to da ima dve sestrici, pa pravi: 

Neja: Mami jaz imam tri dojenčke v trebuščku Nejo, Anjo in Lucijo. 

Otroci po svoje doživljajo spremembe. Ene prizadene misel da ne bodo več edinčki, drugi, tako kot Neja,pa se veselijo vsakega otroka posebej. 

Moj najlepši dar

Otroci so res dar, kateri nima vrednosti. Je neprecenljiv! Če pogledam nazaj, sem od nekdaj vedela da bom mama, da bom imela vsaj dva otročeka. V obdobju, ko sem poslušala The Kelly Family, kar je bilo še v osnovni šoli, je bila želja deset otrok! Še dobro da sem stopila na realna tla. In ja,.... vedela sem da bom dobra mama. Da se bom za to potrudila. Ko sem spoznala sedanjega partnerja in je beseda nanesla na otroke, sva bila enotna da jih bova imela vsaj tri, če ne štiri. Prvo je izpolnjeno. :) Za četrtega pa ni izključena možnost. Ampak ne še zdaj. Čez nekaj let. Da moje punce malo odrastejo, da sem samo njihova, da imajo one nekaj od mene. Ko sem pričakovala svojega prega otroka, sem vedno govorila: 

Jaz: Ni važno kaj si, samo da si! 

Čisto po tihem, nekje globoko v sebi, pa sem vedela da je punčka, da bomo dobili Nejo, temnolaso Nejo. In smo jo dobili. :) Sreča je bila neopisljiva. Vsaka mamica pozna te občutke. Ko sem držala mojo malo punčko v naročju, se nisem mogla načudit kako je lahko tako drobcena, kako je lahko tako mala, kako je lahko tole malo bitje samo moje, samo najino. Ko sem bila drugič noseča, sva hotela vedeti spol otroka. Hotela sva Nejo pripraviti na prihod bratca ali sestrice. In ko sva ji povedala da bo dobila sestrico, je bila zelo navdušena. Ona bo velika sestrica Anji! :) Pomagala mi je pri izbiri dudice, pa skupaj sva kupili pojočo zvezdico. Zaradi rizične nosečnosti je nisem smela dvigovat. In kljub temu da je bila v času moje nosečnosti stara dve leti, je vedela zakaj je mamica ni smela dvigovat. Vedela je povedat da ima mamica dojenčka v trebušču in da moramo tega dojenčka pazit. Po Anjinem rojstvu, se Neja ni mogla ločit od sestrice. Ko jo je prvič videla, je vsa zažarela in takoj jo je hotela pestovat. Željo sem ji izpolnila in njenega izraza na obrazu ne bom nikoli pozabila. Velika, ponosna sestra Neja. :) Čez nekaj časa, ko smo že bili doma, ko smo nekako padli v novo rutino, ko smo se navadili na novega družinskega člana, mi je Neja ogromno pomagala. Včasih samo tako da je prinesla dudico, včasih tako da je odnesla pleničko v koš, ali pa tako da me je opomnila da Anja joka in da jo moram potolažit. So bili tudi manj lepi trenutki. O tem bom pisala drugič. Neja je od začetka komaj čakala da se Anja rodi, da bo toliko velika da se bosta lahko skupaj igrali. Sprva je bila zelo neučakana. Kdaj se bom lahko igrala z Anjo? Tole je bil pogost Nejin stavek. In sedaj ko je Anja dovolj velika da bi se res lahko skupaj igrali, pa je Neja prišla v obdobje MOJE in SAMO MOJE! Ampak o tem tudi drugič. Tako da so skupna igranja bolj redka, ampak zato toliko slajša. Po Anjinem rojstvu, sva s partnerjem razmišljala o tem, ali še malo počakava s tretjim otročekom ali ga raje imava takoj. Odločila sva se za takoj. Predvsem zato da bo mala starostna razlika, da bo čez dve leti konec menjavanja pleničk, da bodo otroci skupaj odraščali. In tako se je zgodila Lucija. Tale nosečnost je bila najlažja in je najhitreje minila. Sploh ne vem kdaj je je bilo konec. Toliko dela sem imela z Anjo, da sem se komaj zvečer v postelji zavedala da bomo kmalu dobili še enega dojenčka. Tudi tokrat sva hotela vedet spol. Enako kot za Anjo. Da lahko veliki sestrici pripravimo na prihod Lucije. Za Nejo sem vedela da ne bo težav in da jo bo lepo sprejela. Tokrat je šla z mano po nove dudice in po kompletek za iz porodnišnice. Če bi takrat obveljala njena, bi Lucija šla domov v roza baletnem krilu z roza bodijem v velikosti 98! Je potrebovala malo pomoči pri pravi izbiri. No....bolj me je bilo strah, kako bo Anja sprejela sestrico in ko je prvič prišla na obisk v porodnišnico....nisem vedela da so enoletniki sposobni takšnih pristnih čustev. Prijetno, pozitivno me je presenetila. Hotela je zlest k Luciji v posteljico in jo takoj polubčkat. Seveda po njeno. In takrat v sobi porodnišnice, ko sem v naročju držala vse tri moje punce, je bila sreča popolna! Ni mi žal da imava tako malo starostno razliko. Priznam, je težko, je pestro, je pa tudi lepo, ko vidim kako punce rastejo, se dopolnjujejo, učijo druga od druge, vsakodnevno tudi skregajo, vendar pa potem hitro pobotajo. Te najine odločitve noben od naju ne obžaluje!

Lep sončen pozdrav :)

Sem Anemari. Stara sem 29 let in prihajam iz okolice Maribora. Po izobrazbi sem diplomirana medicinska sestra. Sem ponosna mamica treh punčk. Od vseh nalog, ki jih imam v svojem življenju, imam tole nalogo najraje. Biti mama! Moje punce mi popestrijo, polepšajo vsak dan posebej. Neja je stara 3,5 let in me pogosto opomni da bo kmalu stara štiri leta. Tale kmalu bo novembra. :) Ah ... ti malčki in njihovo pričakovanje, ne toliko daril, kot pričakovanje kakšno torto bodo dobili. :) O tem malo kasneje. Anja bo stara 15 m in mi dneve popestri s svojim čebljanjem, prehitro hojo in bližnjim srečanjem s tlemi, neustrašnostjo in predvsem radovednostjo. Lucija,....moja Lucija je stara 2 meseca in je res pravi sonček. Pridna, vsak dan odkriva nekaj novega, vedno pogosteje deli nasmeške, predvsem pa obožuje starejši sestrici. Tako kot oni dve obožujeta njo. Zjutraj se morajo obvezno pocartat in polubčkat. In zvečer pred spanjem, se zgodba ponovi. Ja....moje punce so res pravi mali sončki.

Ker pa potrebujem nekaj tudi za svojo dušo....obožujem knjige, kvačkam, kar sem se v času prve porodniške sama naučila preko videov na youtube, predvsem pa obožujem peko in kuho. Ker je Neja vedno starejša, mi pri peki tudi vedno pogosteje pomaga.