Moj najlepši dar

Otroci so res dar, kateri nima vrednosti. Je neprecenljiv! Če pogledam nazaj, sem od nekdaj vedela da bom mama, da bom imela vsaj dva otročeka. V obdobju, ko sem poslušala The Kelly Family, kar je bilo še v osnovni šoli, je bila želja deset otrok! Še dobro da sem stopila na realna tla. In ja,.... vedela sem da bom dobra mama. Da se bom za to potrudila. Ko sem spoznala sedanjega partnerja in je beseda nanesla na otroke, sva bila enotna da jih bova imela vsaj tri, če ne štiri. Prvo je izpolnjeno. :) Za četrtega pa ni izključena možnost. Ampak ne še zdaj. Čez nekaj let. Da moje punce malo odrastejo, da sem samo njihova, da imajo one nekaj od mene. Ko sem pričakovala svojega prega otroka, sem vedno govorila: 

Jaz: Ni važno kaj si, samo da si! 

Čisto po tihem, nekje globoko v sebi, pa sem vedela da je punčka, da bomo dobili Nejo, temnolaso Nejo. In smo jo dobili. :) Sreča je bila neopisljiva. Vsaka mamica pozna te občutke. Ko sem držala mojo malo punčko v naročju, se nisem mogla načudit kako je lahko tako drobcena, kako je lahko tako mala, kako je lahko tole malo bitje samo moje, samo najino. Ko sem bila drugič noseča, sva hotela vedeti spol otroka. Hotela sva Nejo pripraviti na prihod bratca ali sestrice. In ko sva ji povedala da bo dobila sestrico, je bila zelo navdušena. Ona bo velika sestrica Anji! :) Pomagala mi je pri izbiri dudice, pa skupaj sva kupili pojočo zvezdico. Zaradi rizične nosečnosti je nisem smela dvigovat. In kljub temu da je bila v času moje nosečnosti stara dve leti, je vedela zakaj je mamica ni smela dvigovat. Vedela je povedat da ima mamica dojenčka v trebušču in da moramo tega dojenčka pazit. Po Anjinem rojstvu, se Neja ni mogla ločit od sestrice. Ko jo je prvič videla, je vsa zažarela in takoj jo je hotela pestovat. Željo sem ji izpolnila in njenega izraza na obrazu ne bom nikoli pozabila. Velika, ponosna sestra Neja. :) Čez nekaj časa, ko smo že bili doma, ko smo nekako padli v novo rutino, ko smo se navadili na novega družinskega člana, mi je Neja ogromno pomagala. Včasih samo tako da je prinesla dudico, včasih tako da je odnesla pleničko v koš, ali pa tako da me je opomnila da Anja joka in da jo moram potolažit. So bili tudi manj lepi trenutki. O tem bom pisala drugič. Neja je od začetka komaj čakala da se Anja rodi, da bo toliko velika da se bosta lahko skupaj igrali. Sprva je bila zelo neučakana. Kdaj se bom lahko igrala z Anjo? Tole je bil pogost Nejin stavek. In sedaj ko je Anja dovolj velika da bi se res lahko skupaj igrali, pa je Neja prišla v obdobje MOJE in SAMO MOJE! Ampak o tem tudi drugič. Tako da so skupna igranja bolj redka, ampak zato toliko slajša. Po Anjinem rojstvu, sva s partnerjem razmišljala o tem, ali še malo počakava s tretjim otročekom ali ga raje imava takoj. Odločila sva se za takoj. Predvsem zato da bo mala starostna razlika, da bo čez dve leti konec menjavanja pleničk, da bodo otroci skupaj odraščali. In tako se je zgodila Lucija. Tale nosečnost je bila najlažja in je najhitreje minila. Sploh ne vem kdaj je je bilo konec. Toliko dela sem imela z Anjo, da sem se komaj zvečer v postelji zavedala da bomo kmalu dobili še enega dojenčka. Tudi tokrat sva hotela vedet spol. Enako kot za Anjo. Da lahko veliki sestrici pripravimo na prihod Lucije. Za Nejo sem vedela da ne bo težav in da jo bo lepo sprejela. Tokrat je šla z mano po nove dudice in po kompletek za iz porodnišnice. Če bi takrat obveljala njena, bi Lucija šla domov v roza baletnem krilu z roza bodijem v velikosti 98! Je potrebovala malo pomoči pri pravi izbiri. No....bolj me je bilo strah, kako bo Anja sprejela sestrico in ko je prvič prišla na obisk v porodnišnico....nisem vedela da so enoletniki sposobni takšnih pristnih čustev. Prijetno, pozitivno me je presenetila. Hotela je zlest k Luciji v posteljico in jo takoj polubčkat. Seveda po njeno. In takrat v sobi porodnišnice, ko sem v naročju držala vse tri moje punce, je bila sreča popolna! Ni mi žal da imava tako malo starostno razliko. Priznam, je težko, je pestro, je pa tudi lepo, ko vidim kako punce rastejo, se dopolnjujejo, učijo druga od druge, vsakodnevno tudi skregajo, vendar pa potem hitro pobotajo. Te najine odločitve noben od naju ne obžaluje!