Umivanje glave

Zadnje čase smo imeli prave borbe pri umivanju glave. Neja je kričala, kot da bi jo kdo dajal iz kože. Zraven kričala na pomoč, na pomoč, ne ati ( ne mami ),... Če bi kdo to poslušal, bi si še mislil da trpinčimo otroka. Se prav čudim da ni kdo poklical policije, da bi preverila zakaj takšno kričanje dvakrat tedensko. Prav bala sem se srede in nedelje, ko je bil čas umivanja las ( včasih tudi večkrat tedensko ). Niti ne vem od kod strah. 

Neja je od čisto majhnega oboževala vodo. Še ko smo šli pri njenih štirih mesecih prvič na bazen, je v svojem fredovem obroči kar odplavala stran. Če si je kdaj zmočila glavo, se je smejala in se še bolj poškropila. Vsakokrat ko smo šli na kopanje, je nismo spravili iz vode. Tudi doma je kopanje potekalo brez težav, brez dram. Tuširanje prav tako. Naredila sva vse, da bi se počutila dobro, da ne bi imela travmatične izkušnje. 

Potem pa je prišel lanski december. Kar na enkrat, iz danes na jutri, se je začela bat umivanja glave. Sprva je govorila da ji gre vodica v oči, pa sem ji rekla da jih naj zapre. Potem ji je šla vodica v usta. Sem ji rekla naj usta zapre. Vodica ji je šla še v nos, ušesa, popek, ritko,... Naštela je vse, česar se je spomnila. Bolj sva ji govorila naj da glavo nazaj, bolj ni poslušala. Tiščala je glavo naprej. Dvakrat tedensko sva se namučila in zraven pošteno prepotila ko sva ji umivala lase. Dvakrat tedensko, se je Neja do dobrega nadrla in nakričala. Mene so bolela ušesa. Že tako je kopalnica majhna, potem pa še tiščim glavo v tuš kabino, k kričečemu otroku in je glasnost močno povečana. 

Tako smo imeli borbe do začetka poletja, ko se je Neja sama začela tuširat. Zunaj, na dvorišču. Pred leti smo namestili solarni tuš in v poletnih mesecih se tuširamo zunaj. Tako se je tudi Neja tuširala zunaj. Sprva je bilo kričanje in protestiranje. Enako kot v kopalnici. Dokler ji nisem rekla da sosedje slišijo vse. Ne vem kako, ampat takrat sva nekako pregurali najino mučenje. Nato pa je izrazila željo da bi se pa sama stuširala. Tudi umila lase. Seveda sem ji pustila. Sem bila pa zraven. In od takrat ni več protesta. Ni več kričanja. Je samo velika Neja, ki stoji pod tušem, pusti da voda teče po glavi, uživa v tuširanju in jo spet težko spravim izpod tuša. Zraven sem toliko da jo usmerjam, da ji odmerim šampon, da ji pomagam splahnit lase in da ji pomagam pri prisanju telesa in las. Potrebovala sem dolgo, da sem ugotovila, da bi se rada sama tuširala. Ne razumem pa zakaj mi tega ni povedala.

Ker Anja oponaša vse kar dela Neja, je tudi ona imela obdobje kričanja. Vendar je hitro spoznala, da kljub protestu, glava mora biti umita. In ja,... zdaj ko je videla da se Neja sama tušira, se tudi Anja hoče sama tuširat. :) Bomo videli ali se bosta tišina in uživanje pri tuširanju nadaljevala. Res močno upam da obdobja kričanja ne bo več.