Danes sem hvaležna za ....

Od kar je Neja začela kazat zanimanje za knjige in pravljice, ji z atijem vsak večer bereva. Takrat se jaz ali on, vleževa zraven Neje v njeni postelji in prebirava knjigico, katero si je izbrala za tisti večer. Ker je vedno večja in seveda bolj razume kaj ji govorim, sva ustvarili najin poseben ritual. Po pravljici se v postelji vsedem, jo pogledam in ji povem za kaj sem tisti dan hvaležna. Danes sem bila hvaležna ker je spremljala mene in Anjo k zdravnici, kjer so Anji vzeli kri. Hvaležna sem bila, ker je bila pri zobozdravnici ekstra pridna, ko ji je delala zaščito na zob. Hvaležna sem bila, ker se je lepo igrala z Anjo in ji pomagala pri pitju iz kozarčka, pri tuširanju, ker ji je prebrala knjigico ( vedno pogosteje se zaigrata. Anja kar zažari ko vidi Nejo, sploh med tednom ko pride Neja iz vrtca. Takrat jo kar požira z očmi, ne ve kaj bi prvo naredila ali jo objela, ali ji pokazala nove sandale, nove copate ). Ko povem do konca za kar sem hvaležna ( včasih je samo ena stvar, včasih pa je cel spisek ), je na vrsti Neja. Sicer same poante te najine igrice, kot jo imenuje, še ne razume, ampak za to je včas. Danes je npr. rekla da je hvaležna ker sem ji dala zobe. Včasih je rekla da je hvaležna ker sem ji dala rožico, ali pa ker je dobila igračko. Verjamem pa da bo čez nekaj časa, tale najin mali večerni ritual obrodil svoje sadove in da se bo začela zavedat tistih še tako drobnih pozitivnih stvari tekom dneva. Ko bosta pa mlajši punci dovolj stari, pa bosta tudi oni dve vključeni v večerno debato.

Spremembe

Če bi me kdo vprašal kaj sem počela pred puncami, bi mu odgovorila da ne vem točno. Končala sem študij, se kdaj pa kdaj dobila s prijateljicami na kakšni pijači, brala ogrooooomno knjig, pogledala kdaj kakšen film, nadaljevanko. In to je to. Večino časa sem preživela v hiši na kavču ali postelji z knjigo v roki. Po cele dneve. Spomnim se tudi da sem rada kuhala. Ko sem začela hodit v službo, katera je samo popoldan, sem dopoldan malo dlje spala, malo počistila, brala, skuhala kosilo in šla v službo. Prišla zvečer domov, pogledala film in šla spat. Seveda vmes preživela še nekaj časa s pratnerjem. Pa se mi je zdelo da nimam časa. Da ga je premalo.

Potem je prišla Neja. Ritem se mi je totalno spremenil. Prejšnje prioritete so se spremenile. Knjige so ostale, začela sem kvačkat, veliko časa sem posvetila otroku, s prijateljicami sem se še naprej dobivala, na vrsto so prišli dolgi sprehodi in gibanje v naravi, kar je meni in Neji zelo dobro delo. Začela sem bolj polno živet, kot pred otrokom. Pa še vedno sem imela občutek da imam zelo malo časa za sebe. A časa je bilo več kot dovolj. V enem dnevu sem naredila ogromno. Ampak to zdaj vidim, ko gledam nazaj. 

Zdaj pri treh otrocih cenim vsak trenutek ko smo skupaj, a hkrati cenim vsako minuto ko sem sama. Kako to paše! Minuta samo za mene. V tišini, če se le da spet z knjigo v roki. Kvačkam samo takrat kadar najdem kakšno minutko, ko se starejši punci zaigrata, pa še to stoje. Berem samo med obroki, ali pa spet v tisti minutki, stoje za pultom. Čez dan smo ogromno zunaj. Dopoldan peljem z Anjo in Lucijo, Nejo v vrtec. Sprehod v eno in drugo smer, pa še malo okrog in že mineta dve uri ko smo na svežem zraku, konstanto v gibanju. Popoldan gremo po Nejo v vrtec in smo spet 2-3 ure na svežem zraku. Vmes je tako malo trenutkov ko se lahko v miru usedem in sem samo sama s sabo. Zvečer padem v posteljo. Utrujena, ampak srečna! Moji dnevi so bolj polni, skozi se nekaj dogaja. Vedno odkrivamo kaj novega. Punce me naučijo marsikatero stvar in cenim vse to. Ne vem več kaj je to poležavanje sredi dneva, ne vem več kaj je to spanje do osmih zjutra, saj se moj delovnik začne ob šestih ali še prej. Pa mi je za to vseeno! 

Ježek Snežek in poplava

Druga knjigica, ki sva jo prebrali o ježku Snežku je bila o poplavi. 

V njej je opisano, kako v primeru poplane NE ravnati. Fantek je bil v šoli, kjer je učitelj razlagal o naravnih nesrečah. Našteval je kaj vse spada pod naravne nesreče ( vsaka nesreča ki je ne povzroči človek - poplava, potres, suša, požar ( ki je posledica strele ), neurja, nevihte, strele, tornadi, močni vetrovi, močno sneženje, plazovi,... ). Ker se je fantek počutil zelo slabo, bolela ga je glava, njegova telesna temperatura se je povečala, je začel blesti. Ob besedi poplava je dobil blodnje, da je zunaj zares poplava in da voda narašča. V nekem trenutku je segala že do okna. Takrat je v njegovi blodnji, sošolec razbil okno, pri čemer se je porezal, nekateri so poskakali spozi okno in jih je odnesla voda, ostale je zajela panika.

Ko je predavatelj ugotovil da ga fantek ne posluša in da je vročičen, je poklical njegove starše kateri so ga odpeljali k zdravniku. Ta mu je predpisal počitek. Kasneje doma mu je ježek Snežek povedal kako se v primeru poplave PRAVILNO ravna:

• najpomembneje je ostati zbran in miren
• potrebno se je povzpeti čim višje v stavbi ( vrhnja nadstropja ) ali zunaj ( hrib, če ni te možnosti in res v skrajnem primeru drevo )
• poklicati 112
• NIKOLI iti v podivjano vodo 
• na varnem počakati na pomoč 

Ježek Snežek in suša

Našla sem eno zelo simpatično zbirko knjigic, preko katerih se otroci učijo o klicni številki 112. Kdaj jo uporabiti, da je ne smejo klicati v igri. Glavni junak je ježek Snežek, kateri nam predstavlja različne nesreče in kako takrat ravnati. Knjigice so lepo bralne, razumejo jo lahko tudi manjši otroci. Neja je stara 3,5 let in so ji zanimive. Tekom dneva se na njeno pobudo pogovarjava o naravnih nesrečah.

Ko sem Neji začela prebirat zgodbico o Ježku Snežku in suši, me je vprašala kaj je to suša. Povedala sem ji da je suša takrat, kadar ni že dlje časa deževalo, ko travica ni več zelena ampak dobiva rjavo in rumeno barvo, ko gozd ni več zelen, ko je zemlja razpokana. Takrat ne smemo točit večjih količin vode. Z vodo moramo varčevat.

V knjigici je opisan požar v naravi, kako takrat ravnati, koga poklicati. S čim in kako se požar lahko ukroti in pogasi.

Po dežju

Pri treh majhnih otrocih, je najboljše kadar so dnevi lepi. Takrat smo skoz zunaj. Malo na sprehodu, malo v peskovniku, pa zdaj v vročini se starejši punci namakata v bazenčku, zelo radi gremo v mestni park. 

Kadar je pa slabo vreme, pa imamo zelo pestro. Neja se že da zamotit. Takrat riše, ustvarja s plastelinom ali kinetičnim peskom. Barva in lepi nalepke. Težje je z Anjo. Ona bi bila skoz zunaj, kar pa je v slabem vremenu zelo težko. Sploh kadar dežuje. Težko ji dopovem da ne moremo na dvorišče, da moramo ostati v hiši. Nobena igrača je ne zanima, knjigice sicer pogleda, pa se hitro naveliča. Najraje dela tisto kar je prepovedano. To je tiščanje prstkov v vtičnico, odpiranje predalov, plezanje po stolih,... Skratka, cel dan samo prepovedujem, hodim za njo, jo animiram,... Za nameček pa je še Lucija tečkasta, ker je tudi rada na svežem zraku, v slabem vremenu pa mora biti ali v ležalniku, ali v igralnem centru. Nikjer pa ni rada.

Ravno zaradi tega izkoristimo obdobje izboljšanja in hitro pobegnemo na dvorišče ali do gozda, ki je za hišo. Pri gozdu iščemo polžke z hišico in jih rešujemo s ceste. Opazujemo luže ( danes smo se skakanju po lužah izognili, ker nisem nikjer našla škornjev za Anjo. Če bi pa videla Nejo kako z veselnjem skače, bi hotela še sama ), gledamo oblake, morebiti vidimo kdaj tudi kakšno mavrico. In tako je danes na sprehodu Neja povedala da bi rada narisala mavrico. Sprva je bila želja risanje na papir, ker pa smo bili cel dan v hiši, sta z Anjo na koncu ustvarjali na dvorišču.

Večerno branje

Od kar pomnim rada berem. V času osnovne in srednje šole, sem bila redna gostja naše knjižnice. Vsak teden sem domov nosila toliko knjig, da sem jih komaj nesla. In seveda vse prebrala. Naj povem, da se moj uspeh v šoli ni slabšal zaradi tega, saj sem prvo opravila šolske obveznosti, šele nato je prišla na vrsto zabava v obliki romanov. Nad knjigami sem navdušila Nejo in tudi Anja že kaže zanimanje za knjigice. Knjiga se mi zdi tudi dobro darilo, sploh če vsebina nosi kakšno sporočilo, navdih, izkušnjo. Ko se je bližal čas Nejinega prvega rojstnega dne, sem vsem povabljencem povedala da ji naj raje prinesejo kakšno knjigico, kot pa igračo. Knjiga je vedno aktualna, igrača pa samo kratek čas, potem pa samuje nekje pozabljena. 

Od Nejinega drugega leta starosti ( takrat je začela kazat zanimanje za pravljice ), vsak večer prebiram pravljice. No, včasih jaz, včasih ati. Izbere sama kateri ji bo zvečer bral. Knjigico izbere sama. Lani za tretji rojstni dan je dobila knjigico Trije prašički. Takrat sva ji knjigico prebirala dva meseca, vsak večer. Sploh ni hotela druge pravljice. Samo Tri prašičke. Enkrat me je presenetila in celotno pravljico povedala sama.

Potem je prišlo obdobje knjigic od Medvedka Puja. Tu je imela večjo izbiro, saj ima pet knjigic in vsak dan je izbrala novo. Spet so knjigice s sporočilom. Kako se opravičit, kako se cenit, kako povedat resnico,...

Februarja sem jo včlanila v knjižnico in od takrat, na dva do tri tedne hodiva po nove knjige. Takrat je samo najin čas in greva sami. Mlajši punci ostaneta v varstvu. Nekaj knjigic izbere sama. Seveda z mojo pomočjo in usmerjanjem, nekaj jih izberem jaz. Gledam predvsem da nosijo kakšno sporočilo, da so vesele, poučne, ne predolge ( včasih je katera pravljica tako dolga da jo bereva tri večere zaporedoma. ). Pred časom sva imeli izposojene triknjigice o Kekcu. Vsako sva brali tri dni, saj so bile tako dolge. So ji bile pa zanimive in še zdaj kdaj pa kdaj govori o Kekcu in njegovih dogodivščinah. Marsikdo bi rekel da so malo prezahtevne knjigice za triletnega otroka. Kar je mogoče res. Se pa otroci razlikujejo med seboj in vsak starš pozna svojega otroka. Neja je že pred temi knjigicami pogledala vse tri Kekce in so ji bile zato tudi knjige zanimive. Čez kakšno leto ali dve, bom pa videla kakšne želje bo imela Anja.

Tokrat sva prebrali kar nekaj poučnih njigic. Danes predstavim prvo.

Zgodbica govori o fantku in njegovi mamici, s katero gresta na tržnico po opravkih. Po nekakšnem čudnem naključju, se fantek izgubi in ne najde več poti do mamice. Ve kako mu je ime, kako se piše in kje je doma, ker pa mu je mamica prepovedala govorit s tujci, na vprašanja mimoidočih fantek ne odgovarja. Čez nekaj časa naleti na skupino otrok iz vrtca in dve vzgojiteljici, ki ga pospremita v njihov vrtec. Tam ga na smešen način prepričata da pove vsaj svoje ime in kako se piše. Povesta mu, da imajo njihovi otroci poseben obesek v obliki medvedeka, v katerem je shranjen listek z njihovimi podatki. Tale listek pride še kako prav, kadar se izgubijo. Na koncu knjigice se fantek spet objema z mamico.

Po tej pravljici sva se z Nejo pogovorili, kako ravnati v primeru da se izgubi. S kom lahko govori ( vzgojiteljica, prodajalka ali prodajalec v trgovini, policist, oseba ki jo že pozna ) in s kom ne sme govoriti ( oseba ki jo prvič vidi, oseba ki jo vabi k sebi v avto in ji govori da naj pri njej/njem počaka na mamico, ). Nikoli ne sme iti v stanovanje osebe ki je ne pozna. V tem primeru da ta oseba kliče policijo, naj raje počaka pred hišo ali na hodniku pred stanovanjem ( v primeru da ta oseba živi v bloku ). Dogovorili sva se da bova tudi midve kupili podoben obesek in v njega shranili listek z njenimi podatki. Vse najine dogovore in pravila, vsakodnevno obnavljava. 

KAJ NAPISAT NA LISTEK? 

• ime in priimek otroka
• ime in priimek mamice in atija
• kontaktne podatke od mamice in atija
• naslov
• morebitne kontaktne podatke babice, dedka ali druge osebe, kateri starši zaupajo
• podatke zapisat v več jezikov ( slovenščina, hrvaščina, nemščina, angleščina,... )

POMEMBNO 

Otroci listka z osebnimi podatki, ne smejo dati osebi, ki jo prvič vidijo, osebi ki jih vodi v stanovanje, avtomobil ali jim govori da bosta skupaj šla na policijo ali bosta skupaj poiskala mamico. Listek naj dajo policistu, medicinskemu osebju, vzgojiteljici v vrtcu, prodajalcu v trgovini, ...

Bujenje, spanje

Mnogi me sprašujejo kako zmorem s tremi malimi otroci. Hja,...na začetku, priznam, ni bilo lahko. Sploh pri jutranji in večerni rutini. Sama imam namreč rada red in rutino in vsakič ko smo dobili novo članico družine, se mi je vse porušilo. Potrebovala sem kar nekaj mesece, da sem ustvarila nov ritem.

NEJA 

Nejo sem od prihoda iz porodnišnice navajala na 19.00 uro, ko se je bilo potrebno pripravit na spanje. Četudi ni kazala znake zaspanosti, sem jo šla ta čas umivat in če je bil dan za kopanje, kopat. Saj bi jo lahko imela pokonci do desetih, ko sva šla s partnerjem spat, samo, mogoče bo za nekatere zvenelo egoistično, sem želela imeti vsaj urco ali dve pred spanjem, samo za sebe in partnerja. Pa gledala sem tudi za naprej. Pri 11. mesecih, sem jo nameravala dati v vrtec ( kar se je kasneje izkazalo za zelo dobro odločitev ), kar pomeni da bi se morala zgodaj vstajat. Zdaj če bi bila Neja navajena na spanje po 22.00 uri, bi imela zjutraj težave z bujenjem. Ravno zaradi tega sem jo navajala na 19.00 uro. Tako da je bila v postelji in pripravljena na spanje že ob 19.30 ( zaspala sicer ni takoj ). V postelji je dobila flaško mleka, potem še dudico in cotiko ( tetra pleničko ). Ko je postala večja in je začela kazat zanimanje za knjigice, sva dan zaključili z pravljico in poljubčkom.

ANJA

Neja se je hitro navadila na ritem spanja oz. pripravo na odhod v posteljo. Ko je bila stara dve leti in sem že bila noseča z Anjo, sva ji uredila mini sobico in ji začela navajt na spanje v njej. Pričakovala sem upor, jok in stok, vendar je že prvo noč lepo spala v ''veliki'' postelji. In potem je prišla Anja. Tako sem bila prepričana, da bom jaz z lahkoto izpeljala sama večerno rutino pred spanjem, pa mi nikakor ni šlo. Neja je še naprej hodila spat svoj čas in če sem ta čas premaknila je bil jok in stok. Tako da je Anja hodila spat komaj okrog 22,00, kar je bilo za moje pojme mnogo prepozno. Sploh mi ni uspelo, da bi jo dala prej spat. Da ne govorim o tem, kako je bila utrujena, kako sem bila jaz utrujena od vsega, ker nikakor nisem prišla nazaj v ritem. Mi je pa Anja sama pomagala pri tem in okrog 3. meseca, je začela kazat znake zaspanosti okrog 18.00. Tako da sem jo ta čas šla pripravljat na spanje, potem pa sem imela še dovolj časa za Nejo. In smo spet bili pri tem, da sta obe zaspali do 20.00. Kolikokrat so me vprašali, ali ni prezgodaj, da gre Anja spat med 18.00 in 18.30. Zakaj bi bilo prezgodaj? Sama je nakazala, ponoči lepo spi, zjutraj sem jo in jo še moram jaz budit, pa čez dan mi še lepo spi. Očitno je otrok ki potrebuje dosti spanja. Čez teden, ko peljemo, spremljamo Nejo v vrtec, jo zbudim 6.50, če pa ima možnost dlje spat, pa spi do 9.30, včasih celo do 10.00 v kosu. In potem spet popoldan od 11.30 do 14.00. Pač je mala zaspanka. Če ne dobi svoje doze spanja, pa imamo doma pravo malo tečko.

LUCIJA

Nekje mesec preden sem rodila Lucijo, se je Anja preselila v svojo sobico. Takrat sem tudi pričakovala jok, stok in nestrinjanje, pa me je presenetila in je že prvo noč lepo spala. Po tem ko sem prišla z Lucijo iz porodnišnice, me je spet čakala prejšnja naloga. Kako naj ustvarim rutino. Neja je že toliko velika, da se večinoma sama uredi za spanje. Potrebuje pa usmerjanje in vodenje. Ravno ko sem hotela Anjo dat spat, se je Lucija začela jokat. Če sem Lucijo urejala, se je Anja začela jokat. Živčki so takrat delali na polno. Le kako naj ustvarim ritem s tremi otroci? Hitro sem ugotovila kako. Ker je Neja že toliko velika, da razume kaj ji povem, sva se dogovorili da njeno uro odhoda v posteljo prestaviva na 19.30. Ker je tudi Anja že večja in se jo da zamotit, sem tudi njej uro prestavila na 18.30. Tako da prvo uredim Anjo, potem Lucijo umijem, preoblečem in podojim, na koncu pa pride še Neja na vrsto. In spet je ura 20.00 ko so vse v postelji. Anja in Lucija po večini že spita, Neja pa si še poje, pogovarja ali predvaja pojočo zvezdico. 

Večerna rutina poteka v miru, prijetnem pogovoru, branju pravljic in pripravi stvari za naslednji dan. Pravljico vedno Neja sama izbere, pri oblačilih pa skupaj sodelujeva. Zdaj jev obdobju oblekic in skoraj vsak dan ima v vrtec oblekico. 

KAJ PA ZJUTRAJ?

Ko sem uredila večerni odhod v posteljo, me je začelo skrbet kako bom vse punce sama pripravila na novi dan. Parner namreč gre od doma ob 6.00. In kot vedno, se je izkazalo da me je po nepotrebnem skrbelo. Zbudim se ob 6.00 da preoblečem, umijem in podojim Lucijo. Ob 6.30 zbudim Nejo da se greva skupaj umit. Zadnje dni se sama umiva oz. je sama v kopalnici. Ko sem ji povedala da ne bom več zraven nje, se je prav razveselila in se počutila res veliko. Ona zmore tudi brez moje pomoči! Vsake toliko jo edino opomnim kaj je potrebno postorit in potem slišim iz kopalnice:

Neja: Saj vem mami. Ne rabiš mi govorit, no!

Anjo zbudim ob 6.50 in jo prav tako umijem in preoblečem. Pred odhodom v vrtec ima Anja zajtrk, Neja spije svoj kozarec mleka in kakava ( zajtrk ima ob 8.00 v vrtcu ), Lucija pa potrpežljivo čaka v ležalniku. Po Anjinem zajtrku, obe z Nejo obvezno pojesta žličko medu in smrekovega sirupa, zdaj v poletnem času vse punce še namažem s kremo za sončenje in ob 7.30 gremo od doma. V Nejin vrtec gremo peš. Imamo lep jutranji sprehod.

Zelo dobro se mi zdi da so otroci navajeni na isti čas urejanja na spanje in bujenja, saj le tako niso zmedeni. Ravno zaradi tega se sama držim teh ur, ki sem jih napisala. Držim se jih tudi na morju, če smo na kakšnem obisku, če smo za vikend na dolenjskem pri tašči. Punce so še toliko male, da morajo imeti nek ritem, ko bodo starejše se bo pa spremenil na drug čas. Tudi se ga ne bomo držali tako striktno. Opažam pa tudi to, da če slučajno dam katero od punc bolj pozno spat, da je večji problem. Težje zaspijo, več je protesta in tudi zjutraj se prej zbudijo. Kar je sicer smešno, glede na to da so šle bolj pozno spat. Ampak je res. Če gredo svojo uro spat, zjutraj dlje in bolj kakovostno spijo.