Neja je šla v vrtec pri enajstih mesecih. Še ko je bila dojenček sem vedela da jo bom dala tako zgodaj v vrtec in da kakšna druga oblika varstva ne pride v poštev. Kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev. Prvi dan sem bila z njo na zajtrku, malo sva se igrali z drugimi otroci, spoznavali novo okolico. Drugi dan je bila sama. Imela sem srečo, da sem v vrtcu srečala sošolko iz osnovne šole, katera je tudi pripeljala hči v vrtec in da sva odšli za tisto uro in pol na kavo in klepet. Pomagala mi je prebrodit najtežji dan. Itak sem se pred vrtcom vsaj kakšen teden, ali celo več počutila grozno. Moja mala Neja gre v vrtec. Jaz sem pa grozna mama, ker sem to dopustila. Trudila sem se, vendar mi je bilo zelo hudo. Včasih ponoči sem jokala, ker se nikakor nisem mogla navadit na misel da gre, čeprav samo za pol dneva, ostalo bo pa spet samo moja. Še na prvem skupnem sestanku, sem jokala. No, tale sošolka pa me je sentimentalnosti rešila. Tisto uro in pol kar sem bila z njo na klepetu in kavi, nisem mislila na to da je Neja v tujem okolju z drugimi ljudmi. Nisem mislila na to kako se počuti, ali joka, ali se igra in je že spoznala druge, nove prijatelje. Takrat je obstajala samo sošolka. Ko sem prišla po Nejo, sem videla da je uživala. Seveda me je malo pogrešala. Samo par minutk. Ko pa je videla kako je lepo, da se lahko igra, da imajo takšne igrače, kot jih doma nima, pa se je potolažila, in misel name malo preložila. Za kasneje. Hitro se je navadila na vrtec. Nikoli nisem imela z njo težav. Da bi kričala, jokala, da ne bi hotela v vrtec, da bi se me oklepala okrog vratu, tekala za mano. Vedno je lepo nasmejana šla v igralnico, do njej ljube vzgojiteljice. V njen objem. Sprva sem mislila da bom malo ljubosumna. Tuja ženska objema mojega otroka. Drugo žensko ima moja Neja tudi rada. Ne samo mene. Pa seveda tudi babice in tete. Pa nisem bila nič ljubosumna. Vesela sem bila zaradi tega. Vesela sem bila da je moj otrok tako lepo sprejel nov svet, nov ritem, nove prijatelje in svoji vzgojiteljici.
Tudi Anjo sem vpisala v vrtec, ker pa je bilo vse zasedeno in niso imeli prostih mest, vrtca žal ni dobila. Še dobro da sem bila na porodniški in sem jo lahko imela doma, ker drugače bi morala iskati alternativo. Bilo mi je hudo, ker je takšen otrok da ima rada da se mu skoz nekaj dogaja. Doma tega ni tako pogosto. Vem da bi uživala v družbi otrok. Vem da bi uživala v samem dogajanju v vrtcu. In ja,...čeprav ni šla pri enajstih mesecih v vrtec, gre zdaj pri osemnajstih mesecih. Mi je kaj hudo? Seveda mi je. Vem pa da ji ne bo nič hudega. Zdaj vem kaj me lahko čaka. Kaj njo lahko čaka.
Da bo pa še malo bolj pestro, smo menjali vrtec. Selimo se v drugo občino in seveda drug vrtec. Za tem mi je noro hudo, ker je vrtec res odločen. Sam učni sistem, vzgojiteljice, lokacija, prostori, to da je bio usmerjen in imajo hrano od bližnjih kmetov, da imajo za poskusit tudi presno hrano, da imajo dan brez mesa, da za rojstni dan ne rabimo ničesar prinest, ker si sami naredijo zabavo na temo, katera je otroku blizu. Vse to bom pogrešala v novem vrtcu. V začetku septembra imamo tako uvajanje na novo z Nejo in z Anjo. Neja pravi da ji ni hudo. Da bo šla do otrok, jih vprašala kako jim je ime in se začela z njimi kar igrat. Kako bo v realnosti pa bomo videli. Imam jo na sumu da ne bo šlo tako zlahka.
KAJ POTREBUJEMO ZA VRTEC?
- rezervna oblačila ( Anji bom dala zraven kar za 3x za preoblečt, ker je kot mali pujsek. Neji pa za 1x. Je toliko večja in se zelo redko umaže )
- primerna obutev ( da ne drsi, ne premoči, se noga ne poti, ni premala in ne prevelika )
- pleničke za Anjo ( cel paket )
- mokri robčki za Anjo ( nekaj novega v tem vrtcu, ker tega v prejšnjem nismo potrebovali )
- kremica za ritko ( vzgojiteljico sem že opozorila da ritke ne mažem oz. res samo takrat kadar je nujo in je ritka rdeča. Lani sem Anjo mogoče 3x namazala. Ne štejem pleničnega izpuščaja. To je zgodba zase. )
- zobna ščetka ( za Nejo. Pri Anji so rekli da je ne potrebuje. Spet nekaj novega v tem vrtcu, saj so v prejšnjem pri Neji že takoj začeli z umivanjem zobkov. Anja si tudi doma umiva zobke. )
- lonček ( ne vem če ga v tem vrtcu potrebujejo, v starem vem da so ga. Sem pozabila vprašat. Tako da imam pripravljena še dva lončka za pit, z njunim imenom )
- nahrbtnik
- dudica in cotika ( tetraplenička ) za Anjo
Simpatična knjigica, v kateri se Medvedek Pu hoče naučit napisati svoje ime. Poskuša in poskuša vendar mo to nikakor ne uspe. Uporabi različne načine da bi napisal svoje ime, pomagajo mu prijatelje. Podajo mu predloge kako to izpeljat. Na koncu se le nauči napisat svoje ime. Takrat napiše prijatelju pujsku eno res lepo zahvalo.
Preko knjigice se otrok lahko nauči, da če ti prvič spodleti, da še ni konec. Vedno znova moraš poskušat, vadit in se učit, da na koncu dosežeš željen rezultat.
Pri nas doma, pred hišo, imamo res zelo zelo majhen klanec. Neja se rada vozi s kolesom. Dol po tem klančku še gre, gor pa se ji nikoli ni dalo niti toliko potrudit, da bi kolo pritišala do doma. Vedno je rekla, mami ne znam, mami nočem. Jaz pa njej nazaj, kako se boš pa naučila če ne boš nikoli poskusila. Bolj boš vadila, lažje bo. Sedaj z veseljem sama spravi kolo do doma. Če ji kdo hoče pomagat, reče da bo sama in da ne potrebuje nobene pomoči. Nekaj časa je vadilo, potrebovala naše usmerjanje, zdaj pa ji gre.
Mogoče se bo slišalo malo kruto, vendar sem sama pristaš pravil. Se mi zdi da če jih ni, da nastane prava zmeda. Vsak dela po svoje, nihče ne posluša drugega.
Pravila imamo odkar se je rodila Neja. Zakaj tako hitro? Ker nisem gledala kratkoročno, kaj bo tisti dan, kaj bo naslednji dan, ampak dolgoročno, kaj bo čez nekaj let. Vem da se določenih stvari ne da naučit in navadit čez noč. Vem da je za to potreben čas. Zaradi tega tako zgodaj. Katero je bilo prvo pravilo? Da jo grem urejat za spanje ob 19.00. Vedela sem da ko bo šla v vrtec, se bo zbujala zgodaj in če bi bila navajena na poznejšo uro spanja, bi imela kasneje težave. V mesecu ali dveh pa težko kaj narediš. Zdaj v skoraj štirih letih, sem njeno uro odhoda v posteljo prestavila na 19.30, pa ne zato ker je večja in je lahko malo dlje pokonci, ampak ker moram prej uredit še mlajši dve. Zakaj govorim da jih urejam sama? Kje je Zoran? Ima delo zaradi katerega je dosti odsoten. Večino časa sem sama in zato si moram urediti tako da meni najbolj ustreza, da je meni lažje. Ko je Zoran doma, si delo porazdeliva. Takrat ponavadi jaz uredim Lucijo, saj je še toliko mala, da ne ''potrebuje'' del atija. Neja in Anja pa ga že zelo pogrešata in ravno zato on ureja starejši punci. Da so vsaj tistih nekaj minut skupaj. In vse punce morajo biti v postelji do 20.00. Mogoče zvenim sebično, samo zelo paše tišina in mir po osmi zvečer. In to potrebujem za energijo in dobro počutje za naslednji dan. Ko otroci odraščajo, nastajajo nova pravila. Nekaterih se držim striktno in od njih ne odstopam, pri drugih pa kdaj pa kdaj popustim in pogledam malo skozi prste.
NAŠA DRUŽINSKA PRAVILA
- Jem in pijem za mizo ali v kuhinji ( Neja in Anja imata skoz nastavljen kozarček s pijačo na dosegu rok v kuhinji. Na pultu ali mizi. Ko sta žejni si vzameta kozarček, spijeta in ga odložita nazaj na dogovorjeno mesto. Prav tako jesta za mizo v kuhinji. Izjema je ko smo zunaj in na sprehodu. Doma pa jemo ko je obrok. Zelo zelo redko imamo kakšne prigrizke, pa še te ponavadi na dvorišču. Seveda se kdaj spozabita, takrat pač opozorim, da če bo kaj nadrobljeno ali polito da se mora počistit in obrisat. Neja lepo upošteva navodilo in če kaj nadrobi ali polije počisti za seboj, Anja pa jo opazuje in se tako uči. )
- Zjutraj in zvečer se ne igram ( Tole pravilo sem uvedla, ker sem Nejo takrat zelo težko spravila v posteljo. Ona bi se igrala v svoji kuhinji. Pa zdaj ti bom skuhala kavico, pa tortico, juhico, sendvič,... Jedem ni bilo ne konca ne kraja. Zjutraj pred odhodom v vrtec pa se je vse skupaj ponovilo. )
- Ne kričim in cvilim ( Nič nimam proti otroški razigranosti, veselim občasnim krikom, glasnemu petju, smehu in govoru. Nikakor pa ne dovolim cviljenja in kričanja za prazen nič. )
- Ko se neham igrat, pospravim za seboj ( Še pred nekaj časa smo vedno imeli nametane vse igrače kar jih imamo. Pa ne da bi se punci igrali z njima. Samo raznesli sta jih in jih pustili. Pospravljat pa se ni dalo nobeni. Zato sem uvedla pravilo, ko se neham igrat pospravim za seboj. Ne glede na to kaj je ta stvar, ali barvice, knjigica, sesatvljanka, kocke,... ni važno. Ko se nehata igrat pospravita. Neja to opravi sama. Včasih jo moram edino usmerit. Anja pa potrebuje pomoč. )
- Kar dobim na krožnik poskusim ( Neja je zelo izbirčna kar se hrane tiče. Ona je raje lačna, kot pa da bi kaj poskusila kar njej ni všeč. Od kar imam tole pravilo, vsaj poskusi hrano ki jo ima na krožniku. Če ji je všeč poje, drugače pusti. Za mene je zmaga že ta da poskusi. Tako je začela jest kumaričino solato. Danes je poskusila ohrot v juhi. )
- Kar lahko naredim sam, naredim ( odkar imam to pravilo Neja sama pripravi mizo za vse družinske člane in sama pospravi za seboj krožnik, pribor in kozarec. Sama se stušira in umije lase ( z občasno mojo pomočjo ). Obleče se sama, pospravi posteljo, zloži pidžamo,... )
- Če kaj potrebujem povem lepo in ne sitnarim ( Neja je imela obdobje in še zdaj občasno to dela, da če ji kaj ni šlo, je cvilila, renčala, spuščala nadležne glasove. Če poskuša na tak način pritegnit mojo pozornost, jo gladko preslišim. Dokler mi ne pove s svojim glasom, na lep in miren način. Ko ji pomagam ji povem da če potrebuje pomoč naj mi lepo pove in vedno ji bom pomagala. )
- Preden vzamem drugo igračo, prvo pospravim na svoje mesto ( enako kot Ko se neham igrat, pospravim za seboj )
- Zvečer sem v postelji najkasneje ob osmih ( obrazloženo na začetku )
- Spoštujem druge ( sem spada ne grizem, cvilim, jezikam nazaj, pozdravljam, se zahvalim, se ne pretepam, ne jemljem igrač iz rok druge osebe,... )
Na kratko nekaj naših pravil. Tekom dneva, tednov, mesecev se kakšno pravilo doda, kakšno pa odvzame. Vse je odvisno od otroka, počutja, obdobja.
Kot sem že pisala, obe z Nejo obožujeva knjige. Tudi Anja vedno bolj kaže zanimanje za njih.
Če se le da, delam zbirke knjigic. Romane za mene, otroške knjigice za punce. In tako sem odkrila eno res luškano in poučno zbirko knjigic o Medvedku Puju in njegovih prijateljih. Na žalost knjigic več ne prodajajo, v moji zbirki pa manjkajo tri knjigice. Spremljat bom morala, da vidim če bo kdo prodajal ostale knjigice, da dopolnim svojo zbirko.
Današnja knjigica, ki jo bom predstavila, nosi naslov:
VSAKDO JE EDINSTVEN
Glavno vlogo ima Tiger, kateri bi se rad na vsak način rešil svojih prog. Naredi praktično vse da bi se jih rešil, vendar proge kar nočejo stran. Sploh ne posluša prijateljev, kateri mu pravijo da je lep takšen kakršen je in da tigri morajo imeti proge. Na koncu se končno sprejme takšnega kot je in je vesel da ima proge.
Skozi zgodbo otrok spozna, da smo si ljudje različni. In da je prav tako. Vsako je nekaj posebnega. Vsakdo je v nečem dober. In da se moramo sprejemati takšnega kot smo.
Zadnje čase smo imeli prave borbe pri umivanju glave. Neja je kričala, kot da bi jo kdo dajal iz kože. Zraven kričala na pomoč, na pomoč, ne ati ( ne mami ),... Če bi kdo to poslušal, bi si še mislil da trpinčimo otroka. Se prav čudim da ni kdo poklical policije, da bi preverila zakaj takšno kričanje dvakrat tedensko. Prav bala sem se srede in nedelje, ko je bil čas umivanja las ( včasih tudi večkrat tedensko ). Niti ne vem od kod strah.
Neja je od čisto majhnega oboževala vodo. Še ko smo šli pri njenih štirih mesecih prvič na bazen, je v svojem fredovem obroči kar odplavala stran. Če si je kdaj zmočila glavo, se je smejala in se še bolj poškropila. Vsakokrat ko smo šli na kopanje, je nismo spravili iz vode. Tudi doma je kopanje potekalo brez težav, brez dram. Tuširanje prav tako. Naredila sva vse, da bi se počutila dobro, da ne bi imela travmatične izkušnje.
Potem pa je prišel lanski december. Kar na enkrat, iz danes na jutri, se je začela bat umivanja glave. Sprva je govorila da ji gre vodica v oči, pa sem ji rekla da jih naj zapre. Potem ji je šla vodica v usta. Sem ji rekla naj usta zapre. Vodica ji je šla še v nos, ušesa, popek, ritko,... Naštela je vse, česar se je spomnila. Bolj sva ji govorila naj da glavo nazaj, bolj ni poslušala. Tiščala je glavo naprej. Dvakrat tedensko sva se namučila in zraven pošteno prepotila ko sva ji umivala lase. Dvakrat tedensko, se je Neja do dobrega nadrla in nakričala. Mene so bolela ušesa. Že tako je kopalnica majhna, potem pa še tiščim glavo v tuš kabino, k kričečemu otroku in je glasnost močno povečana.
Tako smo imeli borbe do začetka poletja, ko se je Neja sama začela tuširat. Zunaj, na dvorišču. Pred leti smo namestili solarni tuš in v poletnih mesecih se tuširamo zunaj. Tako se je tudi Neja tuširala zunaj. Sprva je bilo kričanje in protestiranje. Enako kot v kopalnici. Dokler ji nisem rekla da sosedje slišijo vse. Ne vem kako, ampat takrat sva nekako pregurali najino mučenje. Nato pa je izrazila željo da bi se pa sama stuširala. Tudi umila lase. Seveda sem ji pustila. Sem bila pa zraven. In od takrat ni več protesta. Ni več kričanja. Je samo velika Neja, ki stoji pod tušem, pusti da voda teče po glavi, uživa v tuširanju in jo spet težko spravim izpod tuša. Zraven sem toliko da jo usmerjam, da ji odmerim šampon, da ji pomagam splahnit lase in da ji pomagam pri prisanju telesa in las. Potrebovala sem dolgo, da sem ugotovila, da bi se rada sama tuširala. Ne razumem pa zakaj mi tega ni povedala.
Ker Anja oponaša vse kar dela Neja, je tudi ona imela obdobje kričanja. Vendar je hitro spoznala, da kljub protestu, glava mora biti umita. In ja,... zdaj ko je videla da se Neja sama tušira, se tudi Anja hoče sama tuširat. :) Bomo videli ali se bosta tišina in uživanje pri tuširanju nadaljevala. Res močno upam da obdobja kričanja ne bo več.
Danes je svetovni dan dojenja. Sama sem res vesela, ko vidim mamico ki doji otročeka. V javnosti! Čeprav je deležna tako pohval, odobravajočih pogledov, kot tudi graj, zgražanja,... Na žalost! Zakaj bi bilo to kaj grdega, nemoralnega? Mamica ki skrbi za to da njen otroček je, da ni lačen. Zakaj bi se morala skrivati? Določenih ljudi pač ne bom nikoli razumela.
Ko sem bila prvič noseča, sem bila trdno odločena da bom dojila. Takrat niti pomislila nisem da obstajajo tudi kakšne težave, prepreke, ki ne dovolijo da bi dojenje ''normalno'' steklo. Po porodu sem Nejo takoj pristavila in mala je takoj zagrabila. So se pa kasneje pojavile težave. Bila je zaspanka. Ni hotela sesat. Dojit sem morala z nastavkom, ker nikakor ni znala zagrabit bradavico. Dojenje leže nama nikakor ni ustrezalo, sede mi pa nihče ni pokazal kako pristavit. Ne vem zakaj mi niso v porodnišnici pokazali dojenje sede, saj nisem bila šivana. Trudila sem se leže, tako v porodnišnici, kot tudi doma, pa nama ni in ni šlo. Nekako sem sama ugotovila, kako pravilno pristavit otroka v sedečem položaju. In bilo je mnogo mnogo lažje. Tako sem dojila tudi ponoči. Vendar pa kljub rednemu pristavljanju otroka, tudi dodatni stimulaciji dojke s pomočjo črpalke, mleko ni in ni nastajalo. Bilo ga je premalo da bi nahranila Nejo. Trudila sem se tudi takrat ko sem dobila mastits in so bile med dojenjem prisotne močne bolečine. Naredila sem vse da bi lahko normalno dojila, pa ni in ni šlo. Počutila sem se kot najslabša mama, ki ni zmožna nahranit svojega otroka. Bilo mi je hudo. In ko sem ji morala dodat dodatek, sem se počutila še bolj grozno. Vendar pa je bil rezultat drugačen. Neja je bila mnogo boljše volje po obroku. Manj jokava, boljše je spala. Tako da se je dojila nekje dva meseca z dodajanjem adaptiranega mleka. Tolažila sem se s tem, da je dobila tisto najboljše začetno mleko in da je sita!
Pri Anji sem bila pripravljena na to, da dojenje po vsej verjetnosti ne bo steklo in so lahko pristne marsikatere prepreke. Tudi njo sem po porodu takoj pristavila. Sprva brez nastavka, ko sem pa videla da ne more zagrabit bradavico, sem ji pomagala z nastavkom. Njo sem od začetka dojila sede. Poznala sem tehniko in lažje je bilo. So pa nastale drugačne težave. Imela sem grozno razpokane in krvaveče bradavice. Bolečin, ko sem jo pristavila, ne morem opisat. Bilo je kot da bi mi nekdo prepikal bradavico z razbeljenim železom. Kljub bolečinam in krvavitvam, sem jo pristavljala. Bradavice redno mazala z lanolinskim mazilom, na njih daja obkladke,... Pomagalo ni nič. Ko je bila Anja stara dva tedna, sem zaradi tega dobila vročino. Nisem mogla vstat iz postelje, Anjo sem komaj podojila. In jaz, ki sem v prvi nosečnosti bila trdno prepričana da bom samo dojila, sem začenjala postajat skeptik. Nisem bila več prepričana v to. Nisem bila več prepričana v dojenje in zmožnost da dojim. Bila sem ljubosumna na mamice ki so lahko dojile. Na nek način sem zapadla v rahko depresijo, ker sem imela toliko težav in kljub vsemu, da sem redno pristavljala in nič dodajala, mleka ni in ni bilo. Bilo ga je vedno manj, namesto da bi ga bilo vedno več. Spet sem se počutila kot najslabša mama, ki ne more nahranit svojega otroka. Anjo sem takrat dojila samo tri tedne. Še zdaj mi je hudo, ampak drugače takrat pač ni šlo.
Pri Luciji sem bila pripravljena na vse. Nisem si delala nobenih načrtov. Če bo dojenje šlo, bo šlo, če ne pa pač ne. Že v nosečnosti sem nakupila vse možne nastavke za dojenje, na koncu sem ugotovila da ji noben ne ustreza in da bi se ona dojila brez nastavka! Prvi dve sem dojila z nastavkom, Lucijo brez. In kljub temu da sem bila skeptična, dojim! Dojim že tri mesece! Kar je za mene rekord. Priznam, dodajam. Včasih cel dan, včasih samo 1x na dan. Jo pa vedno prvo podojim, šele na to ponudim flašo. In po količini popitega mleka po flaški, vem da sama nimam dovolj mleka z obeh dojk za en spodoben obrok. Ja, dodajam čez dan. Zvečer in ponoči pa se striktno doji in če bom tako nadaljevala, sem zmagala. Sva z Lucijo zmagali! Nisem več ljubosumna na mamice ki dojijo. Vesela sem za njih. Vesela sem, da jim je uspelo.
Moje punce so si različne kot dan in noč. Neja je bila zaspanka in mali lenuhec in se ji nikakor ni dalo sesat. Braz nastavka sploh ni šlo. Anja je rada sesala, se je rada dojila, vendar pa so totalno uničene bradavice to preprečevale in tudi takrat brez nastavka skoraj ni šlo. Lucija, se rada doji, takoj zagrabi bradavico, nastavka ni nobenega sprejela in doji se rekordno dolgo. Pri meni!
