Vsakodnevni pust

Pri otrocih ima pust velik pomen. Izražajo želje kaj bi radi bili, ugibajo kaj bodo njihovi prijatelji, vzgojitelji, učitelji, morebiti starši,... Sama, priznam, nisem bila nikoli velika ljubiteljica preoblačenja. Vendar ko sem dobila Nejo, sem hotela da tudi ona doživi svoj pust. Ko je bila stara 3 mesece, ga je doživela prvič. Glede na to da je bila še dojenček, od njega ni imela nič, meni pa je bila tako srčkana v obleki pikapolonice. Seveda je ovekovečeno s fotoaparatom, tako da spomin ostane v nas, kot v albumu. Ko se je približeval čas Nejinega drugega pusta, sem pričakovala da bo to veeeeeeliko navdušenje. Pa sem se motila. Navdušena sem bila samo jaz, Neja pa ni hotela niti slišat o kakšnem kostumu, kaj šele da bi ji ga oblekla. Na koncu mi jo je uspelo prepričat, da je šla v vrtec z narisanimi mačjimi brki. In to je vse. Zraven v vrtec sem ji dala tudi kostum, če bi si slučajno presmislila in bi jo lahko vzgojiteljici preobleki. Niti namaskirani prijatelji je niso prepričali v to da se bo preoblekla. Moja mala dvoletna trma! Tako da je drugi pust šel mimo, relativno mirno, tako kot vsi dnevi pred njim. Najbolj zanimivo pa je bilo, da se je takoj naslednji dan, sama začela šemit! In to v vrtcu! Ko so bili vsi otroci takšni kot pred pustom, si je Neja v igralnici poiskala klobuške, očala, različna pokrivala in se preoblekla v smešnega pajaca. In ta njena navdušenost nad preoblačenjem je trajala kar nekaj tednov. Med tem je celo navdušila druge otroke, tako da je naša vrtčevska skupina ima tedne pusta. Navdušenje in veselje je bilo nalezljivo in nastali so lepi spomini. Tudi doma si je pogosto nadela očala, naveznila klobuk, vzela piščalko in izgledala kot mali Kekec. Potem se je približeval Nejin tretji pust in Anjin prvi. Glede na to da je bila Anja še majhna in seveda ni razumela same poante pusta, sem jo vseeno zaradi Neje oblekla v majhno miško. Neja pa je bila kuža. Nekako sem pričakovala da si bo zaželela biti princeska, muca, Pikanogavička,... Je pa bil kuža tudi dobra ideja. Tako da smo letos doma imeli kužeka in miško. Oba sta bila zelo prijazna in nasmejana. Potem se je pa začelo:

Neja: Mami jaz bi bila za dopust ( po Nejino pust ):

• avto
• letalo
• miza
• stol
• drevo
• list
• mravljica
• Pikanogavička
• tobogan
• bazen
• rokavica
• krožnik
• televizija
• dojenček
• roža
• list papirja
• svinčnik
• radirka
• kocka
• čebelica
• metuljček
• kamen
• palica
• veja
• .
• .
• .

In tako imamo vsak dan novo idejo kaj bi ona bila za pusta.  Tega se je nabralo že toliko, da si vsega ne morem niti zapomnit. Vem pa da me vedno znova preseneti s svojimi idejami. Čim vidi kakšno zanimivo stvar, mi jo pove.

Neja: Mami, že vem, že vem. Letos bom za dopust,...

In spet sledi kakšna njena ideja. V bistvu me je tako navdušila, da še sama delam plan kaj bo celotna družina naslednje leto za pusta.

 

 

 

Odvajanje od dude in flaške

Anja in Lucija nista ''odvisnici'' od dude. Anja jo ima samo za spat, pa še to jo v roku petih minut odvrže. Čez dan pa se sploh ne spomni na njo. Še v avtu zaspi brez nje. Tako da pogosto pozabim kje je, ''večerni'' dudi pa smo tudi zgubili. Verjetno sta nekje v sobi, samo našla ju pa še nisem. Lucija povečini zaspi brez dude. Sicer ima dve, eno dnevno in eno nočno, kot sem ju poimenovala. Uporablja pa ju res zelo zelo malo. Anja se večkrat igra z Lucijino dnevno dudo. Si jo izposodi, pa tudi hitro vrne. Ko Lucija joka, jo takoj prinese in kaže da ji jo moram dat. Še cotiko ( tetra pleničko ) prinese. Skrbna velika sestra! Anja je brez flaške skoraj dva meseca. En dan sem se odločila in ji jo vrgla stran. Bila je vsa pošobana, umazana, zgrižena,...ni da ni. Kolikokrat jo je Anja vrgla po tleh ko smo bili na sprehodu. Potem pa ni čudno da je bila na koncu v slabem stanju. Lucija pa flaše ne mara. Za njo je dojka zakon.

Druga pesem pa je bila Neja. Ona je bila odvisnica od dude in flaše! Po flaši je pila mleko in čaj ali vodo. Itak da zaspat ni mogla brez dude. Če jo je ponoči ''zgubila'', jo je včasih sama poiskala, zelo pogosto pa smo imeli iskalne akcije dude, sredi noči. Čez dan je duda morala biti v dosegu roke. Niti podrazno je nismo smeli kje pozabiti. Flaša je bila tudi njena stalnica. Zjutraj ko se je zbudila, čez dan vsaj 3-4x, ponoči pa...na koncu je ponoči spila 1 l mleka! Ko sem ugotovila da tako več ne gre! Odvajanje od flaše in mleka ponoči, je bilo zelo zelo naporno. Sprva sem ji mleko redčla z vodo. Ko je ugotovila da ni več okusa po mleku, je bil vik in krik. Potem sem začela na obrok dajat manj mleka. Se je jezila na začetku in so bili protesti, sem pa bila neomajna. To je bilo okrog njenega drugega leta starosti. Počasi in vztrajno smo prišli na dva obloka mleka po flaši. Zjutraj pred vrtcem in zvečer pred spanjem. 

Odvajanje od dude

Malo pred drugim rojstnim dnem, sva se s partnerjem odločila, da jo bova začela odvajat od dude. Kako? Na kakšen način?  Odločila sva se za rezanje cuclja. Zoran, partner, je cucelj vsak ponedeljek malo odrezal. Sprva sploh ni opazila da je z njo kaj narobe in jo je normalno uporabljala dalje. Ko pa je v začetku januarja bila že tako mala da je Neja ni mogla več obdržat v ustih, jo je vzela v roke, začudeno pogledala, mi jo dala in zaspala brez dude! Kar tako! Brez joka, stoka,... Priznam, strah me je bilo kako bo naša ''odvisnica'' od dude to sprejela. Ampak od tistega dne dalje, ni niti omenila dude. Naslednji dan v vrtcu smo dudo odnesli domov in tudi tam je lepo spala brez. Ker je rezanje dude bilo naskrivaj, sva Neji povedala, da jo je sama zgrizla, kajti v tistem času je res grizla in cucelj od dude in cucelj od flaše.

Odvajanje od flaške je potekalo nekaj mesecev kasneje. V bistvu je tisti cucelj res sama zgrizla, jaz ''grda'' mama, po besedah nekaterih, pa ji nisem hotela kupit novega cuclja. Nekega dne je bil že tako zgrižen, da sem Nejo vprašala ali jo bo sama vrgla v koš. Pričakovala sem upor, me je pa presenetila, ker se je strinjala in flaško sama vrgla v koš

Mnenja sem, da ko je otrok pripravljen za tak drastičen ukrep, kot je odvzem flaške in dude, da lažje sprejme in je zanj manj travmatično, kot pa da se to stori, ko otrok na to še ni pripravljen. 

 

 

Trije dojenčki v trebuščku

O tem da Neja govori da ima dojenčke ( Nejo, Anjo in Lucijo ) v trebuščku, sem že pisala. No danes me je pa ( spet! ) presenetila z novo izjavo. Pri njenih izjavah včasih res ne vem ali bi se jokala ali smejala. Predvsem pa se sprašujem od kod jih potegne. Če se le da gremo po njo v vrtec: jaz, moj ata ( dedi ), Anja, Lucija in Norrah, naš pes Jack Russell. Skratka cela delegacija ljudi in za nameček še pes. Tu pri nas, nas skoraj vsi že poznajo. Zakaj le? In danes gre naš ''sprevod'' lepo počasi proti domu. Izkoriščali smo lepo vreme in sončne žarke, ki se bodo za nekaj časa poskrili. Pa me Neja pogleda in reče:

Neja: Mami, ti si pa imela v trebuščku nas tri punce. Tam smo se cartale, stiskale. Potem sem se pa jaz prva rodila. 

Ko sem ji rekla da sem v trebuščku vedno imela samo enega dojenčka, mi sploh ni dala veljat. Po njeno sem imela vse punce naenkrat.

Mami tudi jaz imam dojenčke v trebuščku

Ko sem zanosila z Anjo, je bila Neja stara nekje 20 mesecev. Ker je bila nosečnost rizična in sem imela prepoved dvigovanja težkih stvari, hkrati pa sem morala mirovat, se je Neja hitro navadila na misel da je zdaj mamica ne sme več nosit, ker ima v trebuščku dojenčka, na katerega moramo vsi pazit. Glede na to, da je bila še tako mala, sem mislila da bo kriza in da bo težko sprejela novo situacijo. Ker pa je Neja že od nekdaj brihtna glavca, je tole hitro sprejela in ni bilo nobenih težav. Kolikokrat je prišla do mene in mi rekla: 

Neja: Mami ne sme, mami dojenček ( mami me ne sme nosit, ker ima dojenčka v trebuščku ). 

Hkrati pa je moj velik trebuh pobožala in na njega prilepila velik poljubček. Ko smo ji povedali da bo dobila sestrico Anjo, je govorila: 

Neja: Mami ne sme, Anja not ( mami me ne sme nosit, ker je Anja v trebuščku ). 

Tako da so vlogo ''nosačev'' male Neje prevzeli drugi. Najpogosteje ati. Ko je že znala malo boljše govorit mi je velikokrat povedala, da ko ne bom več imela Anje v trebuščku, da bom lahko tudi njo nosila. In ko sem rodila, in je prišla k nama v porodnišnico, je seveda prvo pogledala Anjo, takoj nato pa mi je rekla da zdaj pa jo bom lahko nosila. Moj mali otrok je komaj čakal, da ga bo mami lahko nosila. Takrat mi je kar malo hudo postalo, vem pa da sem drugače pokazala da je moja punčka in da jo imam zelo rada. Kmalu po tem ko sem rodila, in sem res kratek čas lahko nosila Nejo, sem spet zanosila. Tokrat je bila pripravljena in se je tudi hitro sprijaznila z novo situacijo. Ker pa je bila starejša in je lažje, ter drugače dojemala mojo nosečnost, je hitro začela govorit da ima tudi ona dojenčka v trebuščku. 

Neja: Mami tudi jaz imam dojenčka v trebuščku, tako kot si. 

Je bil zelo pogost stavek. In ko še nismo vedeli spola, je govorila da je v njenem trebuščku Anja in da Anja brca. Ko pa smo zvedeli da dobimo Lucijo, je govorila da ima Lucijo v trebuščku. Kolikokrat je pokazala njen trebušček in rekla da jo Lucija brca in da je lačna. Sedaj ko je Lucija stara 2 meseca in se je navadila na to da ima dve sestrici, pa pravi: 

Neja: Mami jaz imam tri dojenčke v trebuščku Nejo, Anjo in Lucijo. 

Otroci po svoje doživljajo spremembe. Ene prizadene misel da ne bodo več edinčki, drugi, tako kot Neja,pa se veselijo vsakega otroka posebej. 

Moj najlepši dar

Otroci so res dar, kateri nima vrednosti. Je neprecenljiv! Če pogledam nazaj, sem od nekdaj vedela da bom mama, da bom imela vsaj dva otročeka. V obdobju, ko sem poslušala The Kelly Family, kar je bilo še v osnovni šoli, je bila želja deset otrok! Še dobro da sem stopila na realna tla. In ja,.... vedela sem da bom dobra mama. Da se bom za to potrudila. Ko sem spoznala sedanjega partnerja in je beseda nanesla na otroke, sva bila enotna da jih bova imela vsaj tri, če ne štiri. Prvo je izpolnjeno. :) Za četrtega pa ni izključena možnost. Ampak ne še zdaj. Čez nekaj let. Da moje punce malo odrastejo, da sem samo njihova, da imajo one nekaj od mene. Ko sem pričakovala svojega prega otroka, sem vedno govorila: 

Jaz: Ni važno kaj si, samo da si! 

Čisto po tihem, nekje globoko v sebi, pa sem vedela da je punčka, da bomo dobili Nejo, temnolaso Nejo. In smo jo dobili. :) Sreča je bila neopisljiva. Vsaka mamica pozna te občutke. Ko sem držala mojo malo punčko v naročju, se nisem mogla načudit kako je lahko tako drobcena, kako je lahko tako mala, kako je lahko tole malo bitje samo moje, samo najino. Ko sem bila drugič noseča, sva hotela vedeti spol otroka. Hotela sva Nejo pripraviti na prihod bratca ali sestrice. In ko sva ji povedala da bo dobila sestrico, je bila zelo navdušena. Ona bo velika sestrica Anji! :) Pomagala mi je pri izbiri dudice, pa skupaj sva kupili pojočo zvezdico. Zaradi rizične nosečnosti je nisem smela dvigovat. In kljub temu da je bila v času moje nosečnosti stara dve leti, je vedela zakaj je mamica ni smela dvigovat. Vedela je povedat da ima mamica dojenčka v trebušču in da moramo tega dojenčka pazit. Po Anjinem rojstvu, se Neja ni mogla ločit od sestrice. Ko jo je prvič videla, je vsa zažarela in takoj jo je hotela pestovat. Željo sem ji izpolnila in njenega izraza na obrazu ne bom nikoli pozabila. Velika, ponosna sestra Neja. :) Čez nekaj časa, ko smo že bili doma, ko smo nekako padli v novo rutino, ko smo se navadili na novega družinskega člana, mi je Neja ogromno pomagala. Včasih samo tako da je prinesla dudico, včasih tako da je odnesla pleničko v koš, ali pa tako da me je opomnila da Anja joka in da jo moram potolažit. So bili tudi manj lepi trenutki. O tem bom pisala drugič. Neja je od začetka komaj čakala da se Anja rodi, da bo toliko velika da se bosta lahko skupaj igrali. Sprva je bila zelo neučakana. Kdaj se bom lahko igrala z Anjo? Tole je bil pogost Nejin stavek. In sedaj ko je Anja dovolj velika da bi se res lahko skupaj igrali, pa je Neja prišla v obdobje MOJE in SAMO MOJE! Ampak o tem tudi drugič. Tako da so skupna igranja bolj redka, ampak zato toliko slajša. Po Anjinem rojstvu, sva s partnerjem razmišljala o tem, ali še malo počakava s tretjim otročekom ali ga raje imava takoj. Odločila sva se za takoj. Predvsem zato da bo mala starostna razlika, da bo čez dve leti konec menjavanja pleničk, da bodo otroci skupaj odraščali. In tako se je zgodila Lucija. Tale nosečnost je bila najlažja in je najhitreje minila. Sploh ne vem kdaj je je bilo konec. Toliko dela sem imela z Anjo, da sem se komaj zvečer v postelji zavedala da bomo kmalu dobili še enega dojenčka. Tudi tokrat sva hotela vedet spol. Enako kot za Anjo. Da lahko veliki sestrici pripravimo na prihod Lucije. Za Nejo sem vedela da ne bo težav in da jo bo lepo sprejela. Tokrat je šla z mano po nove dudice in po kompletek za iz porodnišnice. Če bi takrat obveljala njena, bi Lucija šla domov v roza baletnem krilu z roza bodijem v velikosti 98! Je potrebovala malo pomoči pri pravi izbiri. No....bolj me je bilo strah, kako bo Anja sprejela sestrico in ko je prvič prišla na obisk v porodnišnico....nisem vedela da so enoletniki sposobni takšnih pristnih čustev. Prijetno, pozitivno me je presenetila. Hotela je zlest k Luciji v posteljico in jo takoj polubčkat. Seveda po njeno. In takrat v sobi porodnišnice, ko sem v naročju držala vse tri moje punce, je bila sreča popolna! Ni mi žal da imava tako malo starostno razliko. Priznam, je težko, je pestro, je pa tudi lepo, ko vidim kako punce rastejo, se dopolnjujejo, učijo druga od druge, vsakodnevno tudi skregajo, vendar pa potem hitro pobotajo. Te najine odločitve noben od naju ne obžaluje!

Lep sončen pozdrav :)

Sem Anemari. Stara sem 29 let in prihajam iz okolice Maribora. Po izobrazbi sem diplomirana medicinska sestra. Sem ponosna mamica treh punčk. Od vseh nalog, ki jih imam v svojem življenju, imam tole nalogo najraje. Biti mama! Moje punce mi popestrijo, polepšajo vsak dan posebej. Neja je stara 3,5 let in me pogosto opomni da bo kmalu stara štiri leta. Tale kmalu bo novembra. :) Ah ... ti malčki in njihovo pričakovanje, ne toliko daril, kot pričakovanje kakšno torto bodo dobili. :) O tem malo kasneje. Anja bo stara 15 m in mi dneve popestri s svojim čebljanjem, prehitro hojo in bližnjim srečanjem s tlemi, neustrašnostjo in predvsem radovednostjo. Lucija,....moja Lucija je stara 2 meseca in je res pravi sonček. Pridna, vsak dan odkriva nekaj novega, vedno pogosteje deli nasmeške, predvsem pa obožuje starejši sestrici. Tako kot oni dve obožujeta njo. Zjutraj se morajo obvezno pocartat in polubčkat. In zvečer pred spanjem, se zgodba ponovi. Ja....moje punce so res pravi mali sončki.

Ker pa potrebujem nekaj tudi za svojo dušo....obožujem knjige, kvačkam, kar sem se v času prve porodniške sama naučila preko videov na youtube, predvsem pa obožujem peko in kuho. Ker je Neja vedno starejša, mi pri peki tudi vedno pogosteje pomaga.