Črke

   Mami kaj vse je na črko A? Čez dan se pogosto sliši takšen stavek iz Nejinih ust. Najbolj aktualna je črka A, potem sledi B, pa L, M,... In tako se pogovarjava da se s črko A začne antilopa, ananas, pogovorno tudi avion, Amerika ( potem sledi vprašanje kaj je Amerika? ), Anja, avtomobil, ata,... Spomnila sem se da bi bilo dobro posamezne črke zapisat. Samo določeno črko. In tako sva začeli s črko A. Napisala sem veliko in malo različico te črke, zraven sem poiskala primerne slikice živali, predmetov in pod slikice napisala iz kakšnih črk sestoji beseda. Nato ta list oz liste z magnetki pritrdim na hladilnik in ko je Neja pripravljena si liste vzame, vsakega pokomentiram, se o njem pogovorima, potem pa posamezno črko poskusi sama napisat. Če je pripravljena risbice/slikice tudi pobarva. Ko konča in izrazi zanimanje za drugo črko ji pripravim primeren material. Včasih takoj pove da bi pa zdaj imela drugo črko, včasih pove da se pa zdaj tega ne bi šla, včasih traja teden ali dva da visi isti list na hladilniku. Nič ne silim, samo sledim njenim zanimanje.

Črke, števila

   Neja že od drugega leta starosti kaže zanimanje za črke. Začelo se je, ko sva na dvorišču risali s kredami in je rekla mami nalisi clko A. In sem narisala črko A. Bila je zelo navdušena in vedno znova sem morala risat črko A. Čez nekaj časa je začela moje poteze ponavljat in ni minilo dosti časa, ko je sama poskusila napisat črko A. Prvi poskusi so bili seveda nerodni. Končni izdelek ni bil črka A ampak H ali pa lestev. Vendar ker je dovolj vztrajna in trmasta je vedno znova ponavljala. Ko še ni bila stara tri leta, je že napisala svoje ime. In spet so bili prvi poskusi malo nerodni, vendar posrečeni. Nekaj časa je bila Neca, ker je J obrnila v obratno smer, pa E je imel 4 ali 5 črtic na mesto 3. Vendar sta štela poskus in vztrajnost. Sedaj napiše svoje ime, Anja, mama, Eva, ata je tat, uči se pisat ime Lucija. Vendar je ne priganjam. Ko pokaže zanimanje delava skupaj, ko zanimanja ni, pozabiva na črke. Podobno je pri številih. Zna napisat števila od 1 do 7. Šteje do 20. Na igralni kocki prepozna koliko pikic je gor, ne da bi si pomagala s tihim štetjem. Zelo rada igra Človek ne jezi se in zraven s eprav nič ne jezi.
   Ker rada sama kdaj naredim kakšno stvar, sem se odločila da ji bom naredila pripomočke za učenje črk in števil. Ko je pripravljena mi reče naj ji dam tisto zeleno škatlo in točno vem kaj bi rada. V zeleni škatli imam namreč shranjene pripomočke za učenje.

   Anja bo kmalu stara dve leti in že kaže zanimanje za črke. Tudi ona mi nakaže da ji moram zapisat kakšno črko in potem je navdušena in še sama poskuša.

Selitev

   Po dolgem času spet pišem. Bili so nori, naporni meseci, polni sprememb. Na bolje. Septembra smo se selili. In ja,...priznam, nisem pričakovala da je lahko selitev tako stresna, tako naporna. Za sebe, v lastni hiški smo skoraj štiri mesece, pa imam vsak dan napolnjen z delom. Pospravljanje oblačil, urejanje dokumentov, urejanje okolice ( ok, zdaj to stagnira, ker sneži ),.... Ni da ni. Potem pa sem drugi teden po selitvi ugotovila, da sta starejši punci prerastli vsa oblačila in še to menjat. Dodatno delo. Iskat po vrečah in škatlah oblačila večjih številk, premajhna oblačila pa sem imela namen takoj sortirat in pospravit, ker pa mi seveda časovno ni šlo, sem dala vse na kup in sedaj skoraj štiri mesece za tem, ta kup samo raste. Nikakor se ne morem spravit pospravit nereda. In da je vse še boljše, sem ugotovila da je srednja punca spet prerastla stvari in moram posikat nove. Očitno se bo moj kup oblačil ta teden začel manjšat. Še dobro da sem na porodniški. Ker če bi delala ( seveda zraven skrbi za gospodinjstvo in skrbi za punce ), vprašanje koliko bi sploh imela urejeno. Do pisanja bloga ne pridem. Zvečer ni energije, preberem kakšno knjigo in to je to. Računalnik me je zadnje mesece videl zelo malo. 

   Je pa fajn. Biti na svojem. Urediš si tako kot tebi paše. Kuhaš to kar tebi paše. Punce so čisto spremenjene. Bolj poslušajo in upoštevajo najina navodila. Punce....bolj moram reči punci. Lucija se je komaj zdaj začela dobro zavedat okolice okoli sebe. Poslušnost od nje pa še dolgo ne bom mogla pričakovati. 

   Končno sem začela delat na sebi. Sem potrebovala dolgo za to. Tik pred selitvijo sem dobila zdravstvene težave. Lahko da je bil kriv stres, lahko da je bilo kaj drugega. Tega še zdaj ne vem. Po selitvi sem krepko spremenila naš način prehranjevanja. Doma nimamo bele moke in belega sladkorja. Testenine sem zamenjala s polnozrnatimi, pirinimi ali koruznimi testeninami. Krompirju se izogibamo ( razen v solato ga dam, ker mi preprosto paše not ). Partner pravi da ga stradam kropmirja. Pri sladicah uporabljam riževo moko. Kruh pečem sama ali pa kupim 100% rženi kruh s kislim testom. Sladkih pijač nimamo, pojemo ogromno zelenjave, skoraj nič sladkega. Zadnji mesec redno, vsaki dan telovadim. Moje zdravje se je izboljšalo. Težave so izginile. Kar čez noč. Imam več energije. Ja, sem čakala, predolgo. Ampak sem se premaknila in to šteje. 

   Je naporno, je super in tega da smo kot družina za sebe, ne bi zamenjala. To je to. Smo popolni takšni kot smo in tam kjer smo.